Na vsaki škatli, vreči ali lončku hrane mora pisati, koliko gramov maščob, ogljikovih hidratov, sladkorja, beljakovin in soli vsebuje 100 gramov oziroma 100 mililitrov živila. Kaj še lahko razberemo iz podatkov zapisanih na embalaži?
Kdaj lahko mlekarna na embalažo mleka ali na reklamo zanj napiše, da je izdelek slovenski?
Če je bilo mleko toplotno obdelano in pakirano v Sloveniji ali kruh spečen v slovenski pekarni, lahko mlekar ali pek vedno napišeta, da je država porekla Slovenija. In to ne glede na to, od kod so prišle surovine. Država porekla je tista država, kjer je bila opravljena zadnja faza proizvodnje, čeravno so tam meso zgolj posolili ali začinili.
Navedba dejanskega izvora živil, torej v kateri državi je bilo mleko namolženo ali živali vzrejene, pa je za enkrat za proizvajalce še prostovoljna izbira. Proizvajalci, ki lahko zagotovijo sledljivost surovin in dokažejo, da je v tisti steklenici ali tetrapaku samo mleko slovenskih kmetov, to večinoma že počnejo.
V tem vidijo tudi svojo tržno prednost, saj so kupci vse bolj pozorni na izvor hrane. Pri mleku je sicer to enostavno, ker gre za samo eno sestavino. Že pri kruhu je to težje. Da je slovenskega izvora, lahko proizvajalec trdi takrat, ko je slovenska vsaj prevladujoča oziroma osnovna sestavina živila. V tem primeru žito. In to lahko trdi le za žito, in ne za celotno živilo.
Slovenske mlekarne in rejci ter predelovalci govejega mesa in perutnine so leta 2016 storili korak naprej. Z znakom »Izbrana kakovost – Slovenija« kupcem sporočajo, da so sestavine tako označenih izdelkov pridelane in predelane v Sloveniji.
»Izbrana kakovost – Slovenija«
»Izbrana kakovost – Slovenija« – oznaka na mleku, mlečnih izdelkih ter govejem in perutninskem mesu, sadju in zelenjavi kupcem sporoča, da so bile surovine pridelane in predelane v Sloveniji.
Pridelovalci lahko živila s tem znakom opremijo šele, ko dobijo ustrezen certifikat. Pridobljeni certifikat sporoča tudi, da so tako kmetje kot mlekarne pod rednim nadzorom ter da so morali pred pridobitvijo certifikata dokazati, da je bilo mleko ves čas primerno hlajeno, da so upoštevali kriterije dobre higiene pri molži, skladiščenju in transportu ter da mleko dosega določene standarde kakovosti. Podobno pri mesu in mesnih izdelkih kupci z označbo dobijo zagotovilo, da so rejci in predelovalci zadostili višjim zahtevam glede varnosti in kakovosti, kot to določa zakon, in da so podvrženi večjemu nadzoru.
Notranji nadzor nad spoštovanjem pravil in kakovostjo opravljajo same mlekarne, enkrat na leto lahko pričakujejo tudi zunanji nadzor ene od treh pooblaščenih družb, ki se v Sloveniji ukvarjajo s certificiranjem živil. Nad pravilnim označevanjem in morebitno zlorabo zaščitnega znaka bdi Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in rastlinstvo. Z znakom se lahko ponašajo le proizvajalci in predelovalci, medtem ko jih trgovci ne smejo dodajati svojim trgovskim blagovnim znamkam.
Je slovensko mleko, pakirano na Hrvaškem, še vedno slovensko mleko?
Država porekla je v tem primeru Hrvaška. Lahko pa proizvajalec, ki mora seveda to tudi dokazati z dokumenti, na embalažo napiše, da gre za mleko iz Slovenije.
Brez sladkorja, brez glutena, vir beljakovin …
Pri zapisovanju prehranskih in zdravstvenih trditev se morajo proizvajalci zavedati svoje odgovornosti in za tistim, kar zapišejo na embalažo, tudi stati. Za označevanje živil brez glutena ali z zmanjšano vsebnostjo le-tega obstajajo točno določena pravila, kdaj in kako to zapišejo.
Da so brez glutena, lahko zapišejo na živila, ki vsebujejo manj kot 20 miligramov glutena na kilogram živila. Z zmanjšano vsebnostjo glutena lahko označijo tista, ki imajo manj kot 100 miligramov glutena v kilogramu živila. Tudi glede prehranskih in zdravstvenih trditev, kot so »lahko« ali »z nižjo vsebnostjo sladkorja«, s katerimi želijo živilska podjetja pridobiti potrošnike, obstajajo zelo jasna pravila, kdaj to lahko zapišejo. Trditev, da je živilo brez sladkorjev, je dopustna samo, kadar izdelek ne vsebuje več kot 0,5 g sladkorjev na 100 g ali na 100 ml živila. Trditev, da je živilo vir beljakovin, je dopustna samo, kadar vsaj 12 % energijske vrednosti živila zagotavljajo beljakovine.
Porabiti do, uporabno najmanj do …
Ko na jogurtu piše »porabiti do«, nam je potrošnikom bolj ali manj jasno, kako z živilom po tem roku ravnati – po preteku datuma ga ne uporabimo več. Kaj pa v primeru, ko na moki piše »uporabno najmanj do«? Ta navedba se uporablja za manj tvegana živila (testenine, riž, rastlinska olja, čokolada, zamrznjeni in konzervirani izdelki). Nosilec živilske dejavnosti zagotavlja, da bo do minimalnega datuma uporabe to živilo ohranilo vse lastnosti, ki so značilne zanj, od vonja, barve, okusa. Po tem datumu pa je kljub mogoče manj intenzivni barvi to živilo še vedno varno za uživanje in evropska zakonodaja dovoljuje, da takšno živilo lahko ostane na trgu na posebej za to označenih policah. S tem so želeli zmanjšati količino zavržene hrane. Živilska industrija seveda ni želela prevzeti odgovornosti za ta živila tudi po preteku minimalnega roka.
Odgovornost naj bi tako prevzemali trgovci ali humanitarne organizacije. A je največkrat nočejo. Zato se tega izogibajo in raje živila zavržejo ali pa jih po akcijski ceni prodajo ali še pravočasno podarijo. Lahko pa se tega zavedamo v gospodinjstvu in po preteku minimalnega datuma živila ne zavržemo kar takoj, temveč preverimo, če je embalaža nepoškodovana in ima živilo še vedno dober videz, vonj in okus. V tem primeru ga lahko še uporabimo. Tveganje zmanjšamo, če živilo pred uporabo toplotno obdelamo.
» … lahko vsebuje sledi oreščkov, jajc …«
S tem napisom proizvajalci živil potrošnike opozarjajo na morebitno vsebnost alergenih snovi v izdelku. Takšen napis nikakor ne bi smel biti nadomestilo za slabo higiensko prakso v živilskih obratih ali »lenobo« pri čiščenju polnilnih linij. Je pa res, da jih nosilci raje za vsak primer napišejo in s tem zmanjšajo svojo odgovornost.
Nataša Bucik Ozebek
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sončnica, december 2016
Slika je simbolna (Pexels)