Z aktivnim udejstvovanjem je naš sogovornik sinonim za dejavno, zdravo in dostojno staranje – takšno, kakršno bi verjetno privoščil vsakemu članu kluba tretje generacije.
Jože Ramovš je doktor antropologije in socialni delavec; že dolga leta je predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Zanimajo ga teme, kot so sožitje med ljudmi, staranje, zasvojenosti in omamljanje. Na podlagi bogatega teoretičnega znanja razvija povsem praktične programe za kakovostno življenje, staranje in sožitje med ljudmi. Zanje niso potrebne drage kreme iz reklam, le nekaj dobre volje, prostovoljstva in pripravljenosti pomagati sebi in drug drugemu.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka temi padcev in njihovem preprečevanju posvečate veliko pozornosti.
Res je. Imamo mrežo prostovoljcev, ki vodijo skupine za kakovostno staranje. Usposobili smo več tisoč prostovoljcev in v Sloveniji deluje blizu tisoč takih skupin. Srečujejo se tedensko in s pomočjo širiteljev in priročnika osvajajo vse načine preprečevanja padcev. Tako je ta naš program predelalo že okrog 3000 starejših. Veseli smo, ker so ga pohvalili tudi strokovnjaki vodilnih držav na področju preprečevanja padcev v starosti.
Program temelji na prostovoljstvu in zajema vse štiri dejavnike tveganja za padce. Običajni predavateljski ali medijski programi dosežejo dva varovalna dejavnika: kako preurediti stanovanje za večjo varnost in kako krepiti ravnotežje; mi pa smo vključili tudi spreminjanje slabih navad in preseganje strahu po slabi izkušnji s padcem.
Po letu 2000 so v zdravstvu postali pozorni, koliko smrti in poškodb se zgodi zaradi padcev v starosti in kolikšni so stroški zdravljenja njihovih posledic. Zaradi takih padcev je več smrti in več zdravstvenih stroškov kakor zaradi prometnih nesreč.
Avstralija in Kanada sta začeli intenzivno preučevati možnosti za njihovo preprečevanje. Padci v starosti imajo štiri glavne vzroke: slabo ravnotežje, neprilagojeno stanovanje, navado hiteti in strah pred padcem. Navajeni hitenja v mlajših letih še kar naprej hitimo in se ne zavedamo, da je potrebno v tretjem življenjskem obdobju življenje upočasniti. Strah pred padcem pa povzroči, da bo nekdo, ki je že padel in se lažje poškodoval, veliko verjetneje kmalu znova padel in se znova poškodoval.
Veliko slišimo o aktivnem staranju. Zagotovo ni namen slednjega samo preprečevanje padcev. Kaj je pravzaprav aktivno staranje?
Aktivno staranje najprej pomeni, da človek z upokojitvijo ne zaide v pasivno životarjenje, kot je sedenje pred televizorjem s steklenico piva pred seboj. Današnja starejša generacija aktivno staranje neredko razume zgrešeno tudi v obratni smeri, češ da mora biti tudi življenje po upokojitvi eno samo živčno hitenje. Srednja leta to res so: družina, služba in sto drugih obveznosti vsak trenutek. Kdor pa ta stresni ritem vleče v svojo zadnjo tretjino življenja, se zelo ušteje. V tretjem življenjskem obdobju moči pešajo. Zato bo tisti, ki bo hotel še vedno hoditi vštric ali tekmovati z mlajšo generacijo, zahajal čedalje globlje v stres in stisko. Vedno bolj bo nezadovoljen, zagrenjen, pesimističen, kritizerski, jamrajoč. To pa ni aktivno staranje.
Aktivno staranje pomeni, da se človek zaveda, da je to njegova zadnja tretjina življenja.
Ob današnji materialni varnosti je lahko življenje po upokojitvi sorazmerno mirno, enostavno in sproščeno. V tem življenjskem obdobju imajo prednost naloge osebnega zorenja, priložnost pa je tudi za marsikaj, za kar prej ni bilo časa. Od izobraževanja do sto in enega hobija.
Kaj pa zdravo staranje?
Prvo je gibanje. Važno je, da človek ne preneha z gibanjem, pa tudi, da z njim ne pretirava. Pa zdrava prehrana. Ta je zagotovo pomembna, a človek vendarle ne sme iz nje narediti projekta, ki bi ga obremenjeval cele dneve. Obsedenost s pravilnim prehranjevanjem (ortoreksija) je omamna motnja hranjenja, ki že dohiteva preobilno prehranjevanje.
K zdravemu življenju spada tudi zavestno preprečevanje tistih težav, ki se jih da preprečiti; mednje sodijo prej omenjeni padci in najrazličnejše vrste omamljanja v starosti. Zelo pomembno se je tudi naučiti pravilno živeti s kroničnimi boleznimi, če se nam pridružijo v starosti, na primer s krvnim tlakom, z osteoporozo, s sladkorno boleznijo.
Tretji pridevnik, ki ga pri staranju uporabljate, je dostojanstveno staranje. Zdi se, da je za razliko
od aktivnega in zdravega staranja, kjer je večinoma vse odvisno od posameznika, tukaj precej
odvisnega tudi od družbe.
Imate prav. Ampak družba je vedno pomembna: tudi aktivno in zdravo staranje nam omogoča družba s pokojninami, z zdravstvenim sistemom, dobro organiziranostjo civilnih društev … Na našem inštitutu smo zelo pozorni tudi na tisti košček kakovostnega življenja in sožitja, ki ni odvisen od družbe. Kaj lahko naredim sam za svoje dostojanstveno staranje, če družba ne naredi nič ali dela narobe?
In obratno: kaj preostane meni tudi v primeru, če bi družba ustvarila najboljše razmere? Samo od mene je na primer odvisno, ali svojo starost sprejmem kot življenjsko obdobje, ki je enako smiselno prejšnjima; ali pri ljudeh in življenjskih razmerah vidim predvsem njihove senčne ali sončne strani; ali se učim lepega komuniciranja z mlajšimi.
V Evropi in Sloveniji je veliko ponudbe, pa tudi veliko zmede glede starosti. Vsemu napredku navkljub današnja družba starosti ne jemlje za enakovredno drugim življenjskim obdobjem. Za dostojanstveno staranje je torej pomembno, da sam sebe sprejemam s svojo starostjo vred, da imam rad sebe, kakršen sem – seveda ne narcistično in ne s poveličevanjem svojega ega.
Dostojanstveno staranje je zavedanje možnosti, zmožnosti, potreb in meja, ki jih to življenjsko obdobje prinaša.
Tretje življenjsko obdobje se ne odlikuje po spretnosti, ne po družbeni moči in ne po zdravju. Če se bomo hoteli dokazovati v tem, bomo znova in znova poraženi. Se pa tretje življenjsko obdobje odlikuje po tem, da lahko bogate življenjske izkušnje strnemo v celoto. Da človeško dozorimo. O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel, je dejal naš primorski pesnik Gradnik. Za to je potrebno najprej narediti inventuro in zmetati na kompost vse gnilo iz mladosti in srednjih let.
Če se pošalim: pri upokojitvi je treba imeti vsaj toliko pameti, kolikor je imamo pri ozimnici, ko krompir, čebulo in jabolka v kleti preberemo. Gnilih sadežev ne pokušamo, ne kuhamo in z njimi ne strežemo drugim; tudi svojih gnilih izkušenj ni pametno prežvekovati in z njimi streči vsem, ki nam pridejo blizu. S tem se zastrupljamo. Saj je dovolj dobrega in lepega, česar se je treba veseliti, biti na to ponosen in predvsem za to hvaležen. To je prava duhovna hrana, s katero je treba streči sebi za svoje zdravo samospoštovanje, in drugim, da jim je prijetno v naši družbi.
Kaj pa informacijska doba, virtualni svet – koliko je to po meri starejših?
Svet gre vedno naprej in nikoli nazaj. Naša generacija je prva in mogoče zadnja v zgodovini, ki se mora v svojem življenju dvakrat opismenjevati. Prvič smo se v prvem razredu osnovne šole, v zrelih letih pa se učimo uporabe elektronske komunikacijske tehnologije. Je to krivica ali priložnost naše generacije?
Po raziskavah je informacijsko nepismenih tri četrtine Slovencev, starejših od 50 let (op. podatek je veljal leta 2016). To je škoda, zato se splača narediti vse, da bi jih čim več osvojilo uporabo teh sodobnih sredstev, ki pomagajo v vsakdanjem življenju pri hitrih stikih z oddaljenimi ljudmi, omogočajo dostop do neizčrpnega zaklada informacij. Seveda pa ni najhujša tragika starosti, če človek ne uporablja elektronske tehnologije. Posebej ne v primerjavi s tragiko staranja v vojni, ko vidiš, kako sin v množici beguncev v naročju nosi svojo onemoglo mater.
Vodili ste tudi projekt mreže starosti prijaznih občin in mest. Kje je tukaj Slovenija?
Pri tem svetovnem programu za kakovostno staranje smo med najboljšimi na svetu. Mnogo občin razmišlja, kaj narediti za lepše staranje, nekatere pa se vključijo v slovensko in svetovno mrežo, da bi to uspešneje uvajale v prakso. Naši inovativni načini za razvoj starosti prijazne skupnosti so vidni v svetovni mreži. Kar je v kraju ugodno za stare ljudi, je dobro tudi za vse druge, še zlasti za mlade družine z otroki.
Gost v pogovoru: dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sončnica, maj 2016