Hrastničan Herman Donik je pred leti za našo revijo povedal, kako mu je osteoporoza prekrižala načrte za velike podvige. A usoda se je zmotila in Herman je skupaj z družino ponovno obiskal Himalajo. Danes pripoveduje svojo novo zgodbo.
Čeprav imam osteoporozo, sem športno aktiven. Pri svojih enainšestdesetih brez športa ne morem, saj mi pomaga, da lažje prebrodim vsakodnevno štiriurno vožnjo v službo in nazaj. Dvakrat na teden s pomočjo osebnega trenerja, ki pripravi moji bolezni primerne vaje, treniram, tečem in tako skrbim za kondicijo. Edino smučati in kolesariti sem prenehal, ker sem imel pred dvema letoma nesrečo pri smučanju; zlomil sem si križnico, imel počeno medenico, počeno zadnje ledveno vretence in zlomljeno sramnico. Bilo je zelo hudo.
S pomočjo bergel sem hodil kot raca. Zgornji in spodnji del telesa nista bila usklajena in bil sem že pred operacijo fiksiranja križnice v medenico in cementiranja zadnjega ledvenega vretenca. Z operacijo bi postal omejeno gibljiv.
Travmatolog me je poslal v zdravilišče, da bi pridobil na teži, ojačal mišice in bil bolj pripravljen na poseg. Toda z operacijo se nisem sprijaznil. Preden sem šel v zdravilišče, sem imel terapijo pri fizioterapevtu, specializiranem za športne poškodbe. Z njegovimi terapijami sem počasi napredoval, tako da sem lahko kak meter prehodil brez bergel.
V zdravilišču sem potem od jutra do večera kljub bolečinam delal vaje v bazenu in izven njega ter si s pomočjo fizioterapevtov krepil mišice v križu. V zdravilišče sem šel z berglami, iz zdravilišča pa brez njih. Operacija je odpadla. Moja račja hoja se je počasi popravljala v normalno, vračal sem se k svojemu športnemu življenju, v isto gibljivost kot pred nesrečo.
Hribi so moja velika ljubezen
Moja velika ljubezen so hribi, zadnja leta pa obiski Nepala in trekingi pod osemtisočaki. Za to sem navdušil tudi ženo in sina. Lanskoletni obisk Nepala je bil nekaj posebnega, moja dolgoletna želja se je uresničila: družinsko smo šli pod Everest, sin pa je še osvojil vrh šest tisočaka Lobuche East.
Treking do baznega tabora Everest je eden lepših v Nepalu. Prehodili smo 60 km dolgo dolino Solo Khumbu do baznega tabora na višini 5360 metrov. Začneš iz Lukle, ki spada med eno izmed najnevarnejših letališč na svetu, saj leži na višini 2800 metrov, hodiš skozi gozd pa ob reki Dudh Kosi, vode prečkaš po značilnih visečih mostovih, hodiš po travnikih z lišaji in končaš v negostoljubni pokrajini, kjer so samo skale, sneg in led.
Čim višje greš, tem lepši pogledi se ti odpirajo na zasnežene gore. Največje bogastvo doline Solo Khumbu in stranskih dolin so Šerpe, narod, ki na tej višini živi s svojo kulturo in budizmom več kot dvesto let. Brez budističnih samostanov in njihove pozitivne filozofije ne bi mogli preživeti na tej višini. Na vsakem koraku visijo molilne zastavice in stojijo budistična znamenja, ki delujejo mistično in ti dajo moč, da premagaš težave na poti.
V Luklo, izhodišče za naš treking, smo iz Kathmanduja, glavnega mesta Nepala, prileteli s helikopterjem in imeli srečo, da so se nam ponujali lepi pogledi na Everest in druge mogočne gore Himalaje. Everest, najvišja gora sveta, kraljuje nad ostalimi visokimi vrhovi kot ogromna skalna piramida, očara te in začutiš spoštovanje do njene mogočnosti.
Naš treking je trajal petnajst dni. Z nami so bili nepalski vodnik Naron, ki je bil naš vodič po Himalaji že četrtič, in dva nosača, Purna in Juba, ki sta nosila naše trideset kilogramske transportne torbe. Dnevno smo prehodili do deset kilometrov, počasi, po osem ur na dan, in prespali v čajnih hiškah, pravijo jim »lodžiji«. Lodž ima kuhinjo, jedilnico, nekaj sob in WC.
Nebeški občutek
Pot na začetku trekinga ni zahtevna in tudi zame, osteoporotika, ni terjala dodatnega napora. Moj nahrbtnik tudi ni bil težek, ker sta večino stvari nosila nosača. Hoditi moraš zelo počasi, da se telo postopoma navaja na višino, dosti moraš piti in jesti, višje si, bolj se moraš prisiliti, da nekaj poješ kljub višinski slabosti in boleči glavi.
V Namche Bazarju, 3400 m visoko, ki je upravno središče doline, smo imeli prvo aklimatizacijo in tam preživeli dva dni.
Aklimatizacija je zelo pomembna, saj naše telo ni navajeno takih višin. Če se dobro ne aklimatiziraš, lahko dobiš možganski ali pljučni edem. Aklimatizacija ne pomeni, da si dva dni na istem mestu in nič ne počneš. Alpinisti rečejo, da moraš iti višje, spati pa nižje, ker je to dobro za telo in je pomembna preventiva za dobro počutje. Petsto metrov višje nad Namchjum se odpre pogled za bogove, pred tabo sta Everest in Lotse, osemtisočak, na desni Ama Dablam, skoraj sedemtisočak, pod njim pa budistični samostan Thengboche.
Na teh višinah s prečudovitimi razgledi na mogočno Himalajo je tako lepo, da imaš občutek, kot da si v nebesih.
Po poti smo v vasi Kumjung obiskali budistični samostan, si ogledali Yetijev skalp ter se udeležili obreda. Zvoki tub*, cingljanje ročnih zvončkov, zamolkli bobni in momljanje budističnih manter te odnesejo v višave. Dnevno smo prehodili 10 km razdalje in čeprav je videti vse blizu, temu ni tako. Prideš pod naslednjo vzpetino in si misliš, da je za njo vas in bo konec, pa se na vrhu pojavi še pet ali več vzpetinic, ki ti podaljšajo hojo še za dve ali tri ure.
Naslednjo aklimatizacijo smo imeli dva dni kasneje v vasi Dingboche na višini 4400 m, kjer smo se povzpeli na 5000 m visoko goro. Ko se vzpenjaš višje in višje, primanjkuje kisika in že težje dihaš, hodiš zelo počasi, imaš rahel glavobol, rahlo slabost in nimaš apetita. Vsak dan smo bili hvaležni za prehojeno pot, sin pa je ponižno gledal proti bližajočemu se vrhu Lobuche East, z željo, da se mu cilj uresniči.
Dva dni smo hodili po dolini ob ledeniku, ob poti pa so nas levo in desno spremljali pet in šesttisočaki. Pot je bila zame na nekaterih mestih zelo neprijetna: večje skale so terjale visoko dvigovanje nog, obenem sem moral paziti, da se mi palice niso zataknile med skalne špranje in skalni drobir. Moral sem dobro oceniti, kam lahko stopim in kam ne. Lahko bi padel, kar ne bi bilo dobro za moje kosti.
Bazni tabor
Preden prideš do baznega tabora na koncu doline, greš mimo spominske skale, na kateri je vklesano ime Janez Jeglič – Johan. To je spomin na našega alpinista, ki je končal svojo plezalno pot na Nuptseju. Poklonili smo se in obesili molilne zastavice. Počasi smo prišli do konca doline, v bazni tabor na višini 5360 m pod najvišjo goro na svetu.
Na levi strani doline je sedemtisočak Pumori, pred tabo pa Cholaste in Langtren, šesttisočaka, ki zapirata dolino. Na desni pa je med Everestovo Zahodno Ramo in Nuptsejem vrh Everesta. Tu dobiš občutek, kot da si na koncu sveta. Vse je tako divje, vendar pa ima prostor poseben čar. Iz ledenega slapa se sliši hrup, ko se veliki kosi ledu odlomijo kot hiše in se počasi pomešajo s skalnim drobirjem in polzijo po ledeniku navzdol. S sten okoliških gora se prožijo manjši plazovi. Veter tu vedno pihlja. Ko sediš in gledaš vso to divjino in mogočne stene, se zaveš, kako si majhen, nebogljen in nepomemben. Narava je tista, ki odloča o vsem. V baznem taboru smo razpotegnili molilne zastavice za našo srečo in srečo prijateljev in družine.
Prespali smo v Gorak Shepu, zadnjem zidanem bivališču, 5100 m visoko, in naslednji dan osvojili vrh Kala Pathar, 5500 m, s katerega je najlepši pogled na Everest.
Vendar pa nismo imeli sreče, saj je bila gora zavita v oblake. Ne moreš imeti vsega v življenju, že to, da sva z ženo dosegla bazni tabor in da smo bili vsi zdravi, je bil uspeh, za kar smo bili neizmerno hvaležni. Sin pa je imel tudi dobro aklimatizacijo za svoj vzpon na goro.
Dan kasneje smo se srečali z Lapka Sherpo, ki je bil že 16-krat na Everestu. Lažje mi je bilo pri srcu, ker sem vedel, da bo sin plezal s tako izkušenim plezalcem. Z Lapko in sinom smo se razšli, odšla sta proti baznemu taboru pod 6119 m visoki Lobuche East. Naslednji dan sta ob enih zjutraj v soju čelnih svetilk začela plezati pri desetih stopinjah pod ničlo. Premagati sta morala kar nekaj navpičnih odsekov. Noč je bila jasna, sončni vzhod pa jima je podaril neverjetno panoramo, vse špičke najvišjih gora so bile zlato obsijane.
Ob sedmih zjutraj sta stala na vrhu in presrečna občudovala lepote vrhov na strehi sveta – Everest, Makalu in ostali najvišji vrhovi so bili kot na dlani.
Odprava je družino še bolj povezala
Po sinovem uspešnem vzponu smo se srečali v vasi Pengboche dan hoda nižje. Bili smo presrečni, da se je vse dobro izteklo, da smo dosegli svoje cilje ter se kot družina na tej poti še bolj povezali.
Moji zdravili za osteoporozo sta prolia in kapljice vitamina D3, ki sta se izkazali kot zelo primerni za treking. Ves čas sem zelo veliko pil, predvsem zeliščni čaj in ustekleničeno vodo. Jedel sem večinoma »dal bat«, nepalsko tradicionalno jed z rižem in zelenjavo, sojino omako, omako s karijem ter zelenjavne juhe, krompir in testenine.
Mesa in mlečnih izdelkov pa v Nepalu nisem jedel. V vseh teh letih smo z našim vodičem Naronom stkali prijateljske vezi. Po končanem trekingu smo obiskali njegovo rojstno vas, njegove starše ter razširjeno družino.
Pričakali so nas odprtih rok in pogostili po tradicionalnem hindujskem običaju.
Pokrajina, kjer stoji vas na višini 1300 m, je lepa in zelena, bogata z vodo, v napol pragozdu rastejo mogočna drevesa, vmes so riževa polja, v daljavi pa himalajska veriga vršacev.
Doživeli smo pravi Nepal in spoznali, kako ljudje preprosto živijo, kako prijazni in dobri so, kako pomembni so za preživetje v tem himalajskem svetu družina, medsebojna pomoč, odnos do narave in gora.
Domov smo se vrnili z Nepalom v srcu in z željo, da se še vrnemo.
Zapisal: Herman Donik, Društvo za preprečevanje osteoporoze Hrastnik
*Tuba – dvometrska trobenta
Bi želeli prebrati osebno zgodbo Hermana Donika?
Za našo revijo Sončnica je svojo zgodbo zapisal dvakrat: Zadnjič l 2019: Na osteoporozo niso pomislil niti zdravniki in prvič leta 2015 Osebna zgodba moškega z osteoporozo.