Psihosocialna pomoč ob stresnih dogodkih

Življenje s sabo prinaša lepe in pogosto tudi težke trenutke, kot so bolezen, smrt svojca, prijatelja, socialna stiska, izguba službe, ločitev, razdor v družini. Še narava nam vse pogosteje kaže svojo nepredvidljivost. Vrstijo se poplave, potresi, zemeljski plazovi, požari. Na cestah se dan in noč dogajajo nesreče, dostikrat z zelo hudimi posledicami. Vse to so stresni oziroma travmatični dogodki, ki nam življenje v trenutku postavijo na glavo, za njimi pa ostanemo ljudje – eni bolj pripravljeni nanje in manj dovzetni za njihov vpliv, drugi ranljivejši.

Glede na to, da mnogi članice in člani društev bolnikov z osteoporozo delujete tudi v drugih humanitarnih društvih, da ste zaupanja vredni sogovorniki in aktivni v štabih civilne zaščite, v društvih za samopomoč ali pa v lokalni skupnosti, tokratno članek namenjamo temi, kako ljudem pomagati ob stresnih dogodkih.

Napotke povzemamo iz priročnika Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih, ki ga je izdala Uprava RS za zaščito in reševanje, prvič pa so bili objavljeni v reviji Sončnica. Z avtoricama dr. Andrejo Lavrič in mag. Matejo Štirn smo se na to temo tudi pogovarjali.

Lavričeva že več let na Upravi RS za zaščito in reševanje razvija in poučuje psihosocialno pomoč po nesrečah in kriznih dogodkih, Štirnova je dolga leta v slovenski policiji sodelovala pri obravnavi kriznih situacij, danes pa se ukvarja s programi za uspešno obvladovanje stresa, preprečevanje nasilja in z ravnanjem v kriznih situacijah.

Sogovornici pojasnjujeta, da gremo ob stresnem oziroma travmatskem dogodku skozi različne faze odzivanja.

Naša prva misel ob nesreči ali drugem težkem dogodku je, kako se izogniti nevarnosti, v to so usmerjena naša prva ravnanja; sledijo faza šoka, izmenjava zanikanja in podoživljanja travmatske izkušnje, postopno vzpostavljanje ponovnega ravnovesja in okrevanje po travmatskem dogodku.

Kako se bomo na situacijo odzvali, je odvisno od vrste in intenzivnosti kriznega dogodka oziroma nesreče, kako močno smo bili izpostavljeni (žrtev, očividec, reševalec), od naših osebnostnih lastnosti, značilnosti življenjskega okolja in ponujene pomoči.

Krizni dogodek ne pusti posledic le neposrednim žrtvam nesreče, temveč tudi drugim, ki so bili tako ali drugače soudeleženi. Prizadeti so očividci, družine žrtev, sodelavci, prijatelji in tudi reševalci, ki v nesreči pomagajo.

Z vprašanji, kako pomagati prebivalcem in reševalcem po naravnih in drugih nesrečah, se ukvarjajo psihologi, socialni delavci, pedagogi, psihiatri, psihoterapevti in drugi. V Sloveniji namenjajo tem vprašanjem najbolj neposredno in načrtno skrb na Upravi RS za zaščito in reševanje. Znanje črpajo od večjih evropskih organizacij, izhodišče za razvoj psihosocialne pomoči pri nas pa so bile tudi večje nesreče v Sloveniji, med katere zagotovo sodijo potresi v Posočju, poplave v Železnikih in kasneje, verižno trčenje več kot 100 vozil na primorski avtocesti, žledolom leta 2014 …

Sogovornici dr. Andreja Lavrič in mag. Mateja Štirn sta prepričani, da je moč s pravim pristopom omiliti psihosocialne posledice nesreče, omogočiti hitrejše okrevanje in zmanjšati možnost za nastanek potravmatske stresne motnje.

Kaj se dogaja v naših glavah ob nesreči? Kako se odziva telo?

Mateja Štirn: “Ni vsak dogodek travmatičen in ne doživimo ga vsi enako, nam pa v nesreči, ko smo ogroženi sami, naši bližnji ali mimoidoči, prvo priskoči na pomoč telo. Postane bolj budno, srce hitreje bije, dihamo hitreje, v možganih se vklopi alarm, da se bo potrebno braniti. Telo začne izločati več različnih hormonov, ki nas pripravljajo za akcijo, kakršnakoli že bo. Je pa veliko dejavnikov, ki vplivajo na odzivnost telesa. Reševalci, ki so pripravljeni na reševanje, se bodo odzvali drugače kot tisti, ki so se v tej situaciji znašli čisto naključno in brez vsakršnih izkušenj. Nekatere zgrabi panika, drugi otrpnejo, večinoma pa ljudje v takšnih stresnih razmerah vendarle uspejo ohraniti trezno glavo in ostanejo zbrani. Razlike med ljudmi različno obarvajo naš prvi odziv na nesrečo in na to, kako bo dogodek na nas vplival kasneje.

Objavljeno v reviji Sončnica, oktober 2017
Foto: Pixabay