Naša sogovornica Helena Burjak se je rodila v kmečki družini. Dokler ni začela hoditi, je veljala za zdravega otroka. Žal so šele ob prvih korakih malčice ugotovili, da ima težave s hojo.
V petdesetih letih ni bilo sistematičnih pregledov novorojenčkov.
Rodila se je z izpahnjenimi kolki. Dolgi dve leti je preživela na zdravljenju v ortopedski kliniki v Ljubljani. Pri štirih letih se je vrnila v domače okolje. Odraščala je neobremenjeno, nihče ni omenjal njenih zdravstvenih težav ali ji postavljal omejitev. S sestrami se je razposajeno podila po dvorišču, plezala po drevesih in pomagala pri domačih opravilih. V šoli je bila pridna in uspešna učenka. Otroško veselje je neke mrzle zime prekinil hud padec med sankanjem. Grdo si je zlomila stegnenico.
Živahna deklica je ponovno za dalj časa pristala v bolnišnici. Pri zdravljenju so se vrstili zapleti. Komaj se je postavila na noge, že je sledila nesreča v šoli. Sošolec jo je med prerivanjem tako močno potisnil, da je padla in se polomila.
Prišla so najstniška leta. Obiskovala je gimnazijo in sanjala, da bo nekoč dobra zdravnica. Taka, ki ne bo delala napak. Sama jih je namreč med zdravljenjem svojih številnih poškodb večkrat občutila. Poklic zdravnice so ji odločno odsvetovali. Za tako delo je poleg zahtevnega študija potrebna tudi dobra fizična pripravljenost. Po tehtanju različnih možnosti se je končno odločila za študij ekonomije.
Zaposlila se je na svojem strokovnem področju. Z nabiranjem delovnih izkušenj so se vrstile tudi številne funkcije v različnih nadzornih odborih podjetij. Bila je družbeno aktivna na mnogih področjih. Ob uspešni poklicni karieri si je ustvarila tudi lepo družino.
Že nekaj let je upokojena. Mirno družinsko življenje, vnukinje, vsakdanji sprehodi z možem, brkljanje po vrtu, tu in tam nekaj dopustniških dni na morju ali v toplicah – to je zdaj njeno veselje. Z avtom se sama odpelje po opravkih, rada ima knjige, kulturne dogodke, tudi za kakšno križanko se najde čas.
Osteoporoza je njena usodna spremljevalka že vrsto let. Kljub pogostim zlomom se ji pogumno, z različnimi zdravili in pod zdravniškim nadzorom, postavlja v bran že od menopavze dalje. Članica Koroškega društva za osteoporozo je vse od njegove ustanovitve. Rada prebira Sončnico, zlasti strokovne članke o novih dognanjih pri zdravljenju osteoporoze.
Tako kot mnoge druge članice društva je tudi gospa Helena mnenja, da bi moralo biti diagnosticiranje te tihe, zahrbtne bolezni brezplačno in sistemsko urejeno. Ni sprejemljivo, da si moramo sami plačevati meritve kostne gostote. S pravočasnim odkrivanjem bolezni bi bilo manj zlomov, pljučnic in pogostih smrti zaradi dolgotrajnega ležanja, s tem pa tudi manj stroškov na račun zdravljenja. Kurativa je vedno dražja od preventive.
Hvala gospe Heleni, da nam je zaupala svojo zgodbo. Številni zlomi je niso zlomili. Je naša pogumna borka, mnogim navdih za polno življenje. Naj bo še dolgo tako!
Objavljeno v reviji Sončnica, oktober 2017
Foto: Ivana Prislan
Več o Koroškem društvu KDO Ravne