V času, ko zaradi različnih razlogov ne moremo potovati, si lahko potovanje pričaramo tako, da se spomnimo kakšnega iz svojih preteklih doživetij, ali preberemo reportažo potovanja koga drugega. Danes obujamo spomin na potovanje članice Goriškega osteološkega društva, Anite Mokorel.
“Rusija je malo manj kot kontinent, a mnogo več kot država. Preveč raznolika je in preveč posebna, da bi jo bilo mogoče doumeti samo s pametjo ali le s čustvi. Njenih prostranstev in globin se ne da tematizirati zgolj v jeziku: neogibno so potrebne tudi barve in glasovi.”
Tako je v spremni besedi h knjigi Natašin ples zapisal prevajalec knjige prof. drr. Igor Grdina. In prav ima: branje te knjige, v kateri preučevalec ruske zgodovine Orlando Figes predstavi rusko kulturno zgodovino, me je tako prevzelo, da sem si želela Rusijo spoznati. Ogled Rusije sem načrtovala že večkrat, predstavljala sem si ga kot razgibano potovanje po njenih prostranstvih. Nato pa smo se z Natašo, Emo in Marijo, vse smo članice Goriškega osteološkega društva, odločile, da Rusijo spoznamo z ladje med rižarjenjem po rekah in jezerih od Sankt Peterburga do Moskve v času belih noči.
Se sprašujete, zakaj in kakšne so bele noči?
Mesto Sankt Peterburg leži vsega 6° pod severnim tečajnikom. Konec junija in v začetku julija zato sonce zvečer zaide tako nizko pod obzorje, da je tudi ponoči svetlo. To obdobje tako imenujejo čas belih noči. Sankt Peterburg smo nekdaj poznali kot Petrograd in Leningrad.
Zgodovina mesta se je začela pisati leta 1703. Takrat so v nemogočih razmerah mrzlih in pustih močvar začeli na ukaz carja Petra I. Velikega izkopavati šoto in graditi mesto. Zanj so izbrali strateško pomemben predel, kjer se reka Neva deltasto izliva v Baltsko morje in tako simbolizira rusko okno v svet. Pozneje so s številnimi umetnimi vodnimi kanali Sankt Peterburg povezali še z
Moskvo.
S tem je Stalin začel uresničevati načrt vodne povezave petih ruskih morij oziroma jezer.
Takoj po prihodu v Sankt Peterburg smo se vkrcale na ladjo in tretji dan našega potovanja smo že plule po vodni poti kanala Baltik – Volga. Pot nas je vodila proti tokom šestih rek. Po reki Nevi smo prispele na največje evropsko jezero Ladoga, čigar površina meri 17.700 km².
Vodna kraljestva dežele
Z jezera smo nato proti severu plule po reki Svir in prispele do Oneškega jezera, ki ima 1650 otokov. Na enem izmed njih smo si v majhni vasi Mandrogi ogledale tipična ruska kmečka poslopja, v muzeju vodke pa poskusile pet vrst te značilne žgane ruske pijače. Najpomembnejši otok Oneškega jezera je Kizhi, ki je, tako kot Mandrogi, na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Mali otok je v celoti muzej na prostem, ki prikazuje tradicionalno rusko sakralno in posvetno leseno arhitekturo ter način življenja tamkajšnjih ljudi. V zgodovinskem kompleksu stoji kar 89 pravoslavnih lesenih cerkva in drugih lesenih konstrukcij, ki so jih zgradili med 15. in 20. stoletjem. Tudi me smo si jih nekaj ogledale, ruska vodička pa nam je razkrila podrobnosti gradnje. Zanimivo je, da niso uporabili niti enega žeblja. Edino orodje je bila sekira.
Pogovarjale smo se s prebivalci teh otokov, ki obiskovalcem predstavijo dela na vasi, zaigrali so nam na balalajko in nas presenetili, da poznajo Slovenijo. Z Oneškega jezera smo nato po rekah Vitegra in Kovža znova zapluli proti jugu in dosegli Belo jezero. Imenujejo ga tudi »cesarska ribja zemlja«, saj so tam pobirali davke od ulova rib.
Po reki Šeksija, ki povezuje Belo jezero in umetno Ribinsko jezero, smo nato že plule vse bliže Volgi in Moskvi.
Na območju Ribinskega jezera je bilo pred letom 1935 življenje zelo težko, območje pa težko prehodno. Bržkone so tudi zaradi tega takrat ta košček Rusije žrtvovali za gradnjo hidroelektrarne, ki bi z elektriko oskrbovala Moskvo. Potopili so 700 vasi in leta 1941, ko so jezero začeli polniti z vodo, je bilo to največje umetno jezero na svetu. Nastal je velik rezervat s 64 rekami, ki pritekajo v jezero in odtekajo iz njega, največja med njimi je Volga. Rusi ji pravijo Mati Volga in jo častijo kot
zibelko ruske kulture. Ni čudno, saj ob njenem porečju živi skoraj polovica vseh prebivalcev Rusije.
Ob izlivu Volge v umetno jezero stoji 24-metrski ženski kip z galebi, reka pa od tam naprej krene proti jugu in se 3000 kilometrov kasneje izliva v Kaspijsko jezero. S 3690 kilometri je najdaljša evropska reka, na njej se vzdolž toka niza veliko umetnih jezer, ob njej leži 11 od 20 največjih ruskih mest. Me smo ji sledile le delček poti.
Kmečke hiše, palače, gradiči, cerkve
Ustavili smo se v tipičnem podeželskem mestu Goritsy z velikim samostanom Cirila Belozerskega, sledil je ogled Jaroslava, ki je najstarejše mesto ob Volgi. V mestu Ugljič smo si nato ogledale stari del naselja, najstarejšo zgradbo in palačo carjeviča Dimitrija in že smo po umetnem Moskovskem kanalu z več zapornicami prispele v Moskvo.
Med potovanjem smo si na otokih ogledovale tipične kmečke vasi in stavbe iz prejšnjih stoletjih ter obiskale stara mesta. Med plovbo smo opazovale manjša naselja in veliko nenaseljenih, z brezovim in borovim gozdom poraslih predelov Rusije. Med vožnjo smo uživale v posedanju na palubi, se udeleževale različnih srečanj, predavanja o Rusiji nekdaj in danes, obiskovale zabavne programe,
plese in tako spoznavale sopotnike iz Evrope, Amerike in Avstralije. Potovanje je bilo drugačno, kot sem bila vajena doslej. Doživela sem razsežnost in prijetnost evropskega dela Rusije in ni kaj, sedaj si želim spoznati še Rusijo, ki leži na azijskem kontinentu. Potrpežljivo čakam na priložnost.
Zapisala: Anita Mokorel
Članek je bil objavljen prvotno v reviji Sončnica, november 2018
Več utrinkov iz DBO Nova Gorica
Naslovna fotografija: Wikimedia Commons