Padel sem. Kako naj vstanem?

Starejši človek, ki „zna padati“ in se pobrati s tal, ne da bi si še bolj škodil, je samozavestnejši in ga je padcev manj strah.

Pravilno ravnanje po padcu lahko prepreči poškodbe, ki so včasih hujše od padca samega. Med padcem poskusite pristati na boku ali na zadnjici. Po padcu se najprej pomirite in ne hitite z vstajanjem; ko človek pade, ga namreč rada prevzame panika in skuša hitro vstati. Če poskušate vstati prehitro ali na napačen način, lahko poškodbe poslabšate.

Po padcu najprej naredite nekaj globokih vdihov, da boste lažje ocenili svoje poškodbe, previdno krožite z gležnji nog in nato še z zapestji rok, da preizkusite gibljivost. Počasi obrnite glavo. Če menite, da ste poškodovani, ne poskušajte vstati. Namesto tega, če je le mogoče, povlecite k sebi blazino in odejo ter palico.

Če imate pri roki telefon ali rdeči gumb, pokličite na pomoč svoje sorodnike ali sosede oziroma reševalce na 112. Če tega nimate, udarjajte s palico ali čim drugim ob tla in vpijte, da vas bodo slišali in vam prišli na pomoč. Če pa čutite, da ste dovolj močni, da bi vstali, sledite naslednjim korakom.

Kako vstati po padcu?

1. Previdno in počasi obrnite glavo na tisto stran, kamor boste obrnili svoje telo. Previdno in čim bolj naravno se prevalite na bok. Če se boste obrnili na levi bok, pokrčite levo nogo, potisnite desno roko in iztegnjeno desno nogo v levo smer in se obrnite. Oprite se najprej na desno dlan in levo koleno, nato še na desno koleno in levo dlan.

2. Ko ste na vseh štirih, se v tem položaju priplazite do prvega trdnega kosa pohištva. Po možnosti naj bo to stol z naslonjalom. Obrnite stol k sebi in položite obe roki trdno na sedalo stola.

3. Počasi vstajajte. Najprej vstanete z enega kolena, drugo imate še trdno na tleh, nato vstanete še z drugo nogo. Roki sta ves čas na sedalu stola.

4. Počasi se obračajte z rokami in sedite.


Postopki so povzeti po smernicah Ameriške akademije kirurgov ortopedije. Objavljeni so v brošuri Inštituta Antona Trstenjaka Preprečevanje padcev v starosti, ki je izšla v Ljubljani leta 2014.

Sram me je, ker sem padel

Mnogi se pred drugimi ljudmi sramujejo svojega padca. Imajo slab občutek, češ da jih imajo zaradi padca za nerodne in nespretne. Zaradi tega so starejši ljudje, ki so že padli, pogosto krčeviti – prav to pa rado povzroči nov padec.

Pomembno je torej, da po padcu usmerimo svojo moč v dobro rehabilitacijo. Enako pomembno je, da se znebimo sramu in krčevitosti; k temu nam pomaga zavest, da se lahko padec zgodi vsakomur, zlasti pa sproščena izmenjava izkušenj s padci in poškodbami z ljudmi, ki so doživeli podobno izkušnjo.

Naši slabi spomini na padec so povezani tudi s strahom.

Strah pa ima v našem življenju dve vlogi: koristno in škodljivo.

Pomaga, da se umaknemo iz nevarne situacije, da se ne lotimo dejavnosti, ki so za nas prenevarne, in da smo pri nevarnih dejavnostih previdni.

Strah pa škodi, ko nas zavira pri opravljanju dejavnosti, ki jih zmoremo in moramo opraviti. Škodljiv strah nas dela napete in krčevite. Po padcu, zlasti če smo bili poškodovani, je strah pred
ponovnim padcem povsem naraven. Koristi nam, da smo bolj previdni, se udeležimo tečaja za preprečevanje padcev in uvedemo potrebne spremembe v stanovanju in okolici bivališča.

Kako pa se znebimo škodljivega strahu, ki nas zavira in mori?

Ob potrebni rehabilitaciji je odločilno, da začnemo postopoma znova opravljati vse vsakodnevne dejavnosti, ki so potrebne in primerne našemu stanju. Škodljiv strah iz nas izpuhti na podoben način kot zgoraj opisani občutki sramu: s sproščenim in šaljivim pogovorom o tem z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje.

Članek je bil prvič objavljen v reviji Sončnica, maja 2016
vir: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Preprečevanje padcev v starosti. Ljubljana, 2014.