Z osteoporozo in tveganjem za zlome zaradi krhkih kosti so povezana številna obolenja. Njihov nabor je širok: od avtoimunih bolezni, bolezni prebavil, hormonskih, hematoloških, nevroloških in duševnih pa vse do raka in AIDS-a. V pričujočem prispevku se osredotočamo zgolj na šest najpogostejših bolezni. Spoznali bomo kronično obstruktivno bolezen dihalnih poti, sistemske bolezni, revmatoidni artritis, primarni in sekundarni hipogonadizem (zmanjšano izločanje spolnih hormonov), demenco in diabetes.
Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB)
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) predvideva, da je na svetu 65 milijonov bolnikov z zmerno do hujšo obliko KOPB. Dve glavni obliki KOPB sta kronični bronhitis in emfizem (razširjeni zračni prostori malih dihalnih poti in destruktivne spremembe dihalnih mešičkov).
Najpogostejši vzrok za pojav KOPB je kajenje, petino bolezni pa lahko pripišemo tudi poklicni izpostavljenosti prahu in onesnaževalcem zraka.
Na podlagi raziskav in objav v strokovni literaturi lahko zaključimo, da ima 35 odstotkov bolnikov s KOPB sočasno tudi osteoporozo. Pri teh bolnikih je posebej zaskrbljujoč zlom vretenc, najpogostejši zlom zaradi krhkosti. Pri bolnikih, ki že imajo zmanjšano zmogljivost pljuč, lahko en sam zlom vretenca zmanjša njihovo vitalnost za 9 %. Poleg tega je zaskrbljujoče dejstvo, da je pri pacientih z zlomom kolka in sočasno diagnozo KOPB smrtnost po zlomu nekoliko višja. Študija, ki so jo opravili v zdravstveni ustanovi Veteran’s Affairs v Združenih državah Amerike, je pokazala, da je smrtnost v enem letu po zlomu s hudo obliko KOPB 40 %, umrljivost pri milejši obliki KOPB je bila 31 %, pri osebah brez KOPB pa 29 %. Poleg tega so v študiji ugotovili, da je bila pred zlomom kolka osteoporoza odkrita samo pri 3 % sodelujočih v študiji. Podobno stanje so opažali tudi na Nizozemskem.
Bolezni presnove
Na Zahodu je celiakija ena izmed najpogostejših genetskih bolezni. Ocenjujejo, da se z njo sooča 1 % populacije Združenih držav Amerike. Prav tako na svetu živi pet milijonov ljudi s Chronovo boleznijo in ulceroznim kolitisom – težavama, bolj poznanima kot kronično vnetje črevesja.
Bolniki s celiakijo in Chronovo boleznijo se pogosto srečujejo tudi z nizko kostno gostoto. K temu prispeva več dejavnikov. Pri Chronovi bolezni pride zaradi odstranitve dela črevesja do težav z absorbcijo vitamina D in drugih hranil, izgube teže, kroničnega vnetja in pogoste uporabe glukokortikoidov. Glavni dejavniki za pojav osteoporoze pri bolnikih s sistemskimi boleznimi presnove so težave z absorbcijo kalcija, vitamina D, proteinov in drugih hranil; tveganje povečuje tudi spremljajoča izguba teže.
Velika študija med pacienti s celiakijo je pokazala, da je pri njih verjetnost za zlom povečana – za zlome nasploh je večja za 90 %, za zlom kolka in zapestja pa za 80 %. Študije iz Avstrije in ZDA so pokazale tudi, da se meritev kostne gostote udeleži manj kot četrtina bolnikov s kroničnimi vnetji črevesja.
Revmatoidni artritis
Revmatoidni artritis v razvitem svetu prizadene med 0,5 % in 1 % odraslih. Leta 2010 je bil povzročitelj 49.000 smrti po svetu. Revmatoidni artritis se pri ženskah v povprečju pojavi pri štiridesetih letih, pri moških pa nekoliko kasneje.
Bolniki z revmatoidnim artritisom imajo nižjo kostno gostoto. Stopnja zmanjšanja je povezana z resnostjo bolezni. Vzrok za zmanjšano kostno gostoto so vnetni citokini (majhne beljakovinske molekule), ki se sproščajo v krvni obtok iz vnetega dela sklepa. Britanska študija je v raziskavo vključila več kot 30.000 bolnikov z revmatoidnim artritisom in pokazala, da je v primerjavi s kontrolno skupino njihovo tveganje za zlom kolka povečano za dvakrat, za zlom vretenca pa 2,4-krat.
Trenutno je revmatoidni artritis edini vzrok za sekundarno osteoporozo, ki ga upošteva tudi model FRAX za oceno tveganja za zlom. Pacienti z revmatoidnim artritisom redno jemljejo glukokortikoide. Raziskovalci v ZDA so zato v skupini 9600 bolnikov z revmatoidnim artritisom ocenjevali, kako pogosto ti bolniki sočasno prejemajo tudi podporno zdravljenje osteoporoze. Preventivnega zdravljenja za osteoporozo je bila deležna manj kot polovica bolnikov.
Hipogonadizem
Hipogonadizem pomeni zmanjšano funkcionalno aktivnost spolnih žlez – testisov pri moških in jajčnikov pri ženskah, kar vodi do zmanjšanega izločanja spolnih hormonov.
Hipogonadizem je prisoten v dveh oblikah: primarni hipogonadizem je rezultat zmanjšanja spolnih žlez (npr. Klinefelterjev sindrom pri moških in Turnerjev sindrom pri ženskah), sekundarni hipogonadizem pa je rezultat pomanjkanja hipotalamičnega hormona (npr. Kallamannov sindrom pri moških in ženskah ter anoreksija nervoza pri ženskah).
S hipogonadizmom naj bi se srečala petina moških pri šestdesetih letih in vsak tretji moški pri sedemdesetih letih. Leta 2013 so ameriški raziskovalci preučevali predpisovanje moških spolnih hormonov, androgenov, v ZDA med letoma 2001 in 2011. Terapija za nadomeščanje testosterona pri moških je v tem času pri šestdesetletnih moških narasla za skoraj 4 %. Posebej zaskrbljujoče je bilo spoznanje, da so pred na novo predpisano terapijo raven testosterona v zadnjih 12 mesecih izmerili zgolj trem četrtinam moških. Ta vrzel je endokrinološko zvezo spodbudila, da je posodobila smernice za zdravljenje hipogonadizma pri moških.
Demenca
Leta 2013 je bila demenca glavna spremljevalka približno 44,4 milijona ljudi. To število naj bi do leta 2030 naraslo na 75,6 milijona in do leta 2050 na 135,5 milijona ljudi. Z največjim porastom dementnih ljudi naj bi se soočili v vzhodni Aziji in v regijah podsaharske Afrike. Leta 2010 je globalni družbeni strošek zdravljenja demence znašal 604 milijarde ameriških dolarjev, kar predstavlja 1 % svetovnega bruto družbenega proizvoda.
Zaradi demence je na svetu istega leta umrlo 486.000 ljudi. Demenca in tveganje za škodljive padce in zlome sta zelo povezana. To je razvidno predvsem med pacienti z zlomom kolka. Študija iz Velike Britanije, objavljena leta 2009, je pokazala, da je v dvanajstih mesecih 66 % sodelujočih z demenco doživelo padec. V kontrolni skupini enako starih udeležencev jih je padec doživelo zgolj 36 %.
Verjetnost padca v kombinaciji z demenco je bila devetkrat večja kot pri opazovanih v kontrolni skupini. Možnost za zlom kolka pri pacientih z Alzheimerjevo boleznijo je bila skoraj trikrat večja kot med bolj zdravimi vrstniki. Leta 2007 je tudi škotska revizija za zlome kolka poročala o prisotnosti demence med pacienti z zlomom kolka. Več kot četrtina (28 %) pacientov je imela pred tem že medicinsko dokumentirano demenco, kar je po mnenju avtorjev nakazovalo na veliko podcenjenost dejanskega stanja.
Leta 2011 so v knjigi na temo demence, padcev in zlomov povzeli trenutne dokaze:
- Osebe z demenco doživijo več padcev, več zlomov in je med njimi smrtnost po zlomu višja kot pri tistih brez demence. Kljub temu pa so pogosto pri njih spregledani dejavniki tveganja za zlome in je zato manj verjetno, da bodo zdravljeni za osteoporozo.
- Pacienti, ki pogosto padajo in so že doživeli zlom, imajo visoko prisotnost demence in kognitivne prizadetosti, a kljub temu nimajo rednega pregleda kognitivnih sposobnosti in posledično večkrat zamudijo priložnost za diagnozo demence. Nadaljnje študije iz Kanade, Finske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike so potrdile domneve, da je osteoporoza pri ljudeh z demenco pogosto neodkrita in nezdravljena.
Diabetes
Leta 2015 je Mednarodna federacija za diabetes (IDF) ocenila, da je na svetu 415 milijonov odraslih (med 20. in letom starosti) z diabetesom, vključujoč tudi 193 milijonov tistih, pri katerih še ni bil diagnosticiran. Ni povsem znano, koliko je obolelih z diabetesom tipa 1 in koliko tipa 2, se pa v državah z višjimi dohodki ocenjuje, da ima med 87 in 91 % vseh diabetikov diabetes tipa 2.
Po ocenah IDF naj bi bil diabetes povzročitelj 5 milijonov smrti na leto, zdravstvu pa povzroča strošek med 673 in 1197 milijardami ameriških dolarjev letno. IDF ocenjuje, da bo do leta 2040 na svetu živelo 642 milijonov bolnikov s to boleznijo. Dokazi o povezavi diabetesa in osteoporoze se povečujejo. Poskusi na živalih so pokazali, da za osteoblast specifičen protein osteokalcin (OC) vpliva na kostno presnovo, presnovo glukoze in količino maščobe. Njegova vloga pri ljudeh še ni znana. Posamezniki z diabetesom tipa 2 imajo do trikrat večje tveganje za zlom kolka ali druge nevretenčne zlome kot nediabetiki. Zakaj je tako, še ni popolnoma jasno.
Iz letošnjega obsežnega poročila znanstvenice in zdravnice Mary Bouxsein in kolegov o kostni šibkosti pri diabetesu tipa 2 navajamo nekaj pomembnih sporočil:
- Kljub temu da je kostna gostota pogosto normalna ali visoka, je pri diabetikih tipa 2 povečano tveganje za zlom neodvisno od spola, rase in etnične skupine. Torej lahko meritve kostne gostote podcenjujejo kostno krhkost pri diabetesu tipa 2.
- Na voljo je malo podatkov za optimalno obravnavanje osteoporoze pri diabetesu tipa 2. Zaradi pomanjkanja dokazov, ki bi nasprotovali temu, naj bi se pri obravnavi zanašali na že uveljavljene principe obravnave osteoporoze po menopavzi.
Zaradi velike grožnje, ki jo diabetes predstavlja javnemu zdravstvu, mora biti preventiva bolezni prioriteta za zdravstvene sisteme po vsem svetu. V luči osupljivega števila že prizadetih bi morali zato čim prej sprejeti smernice za obravnavo osteoporoze pri diabetesu tipa 2.
Povzeto po Diseases asociated with osteoporosis. V: N. C. Harvey in E. V. McLoskey (ur.) Gaps and solutions in Bonehealth. International osteoporosis fundation. Švica, 2016.
Prevod: Lonja Tavčar
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sončnica, december 2016