V nagovoru revije Sončnica, ki je izšla aprila 2021, je urednica Nataša Bucik Ozebek v uvodniku napisala nekaj spodbudnih besed, ki so še kako aktualne v tem času.
“Nenavadno leto je zaokrožilo in sklenilo svoj krog. Za marsikaj nas je prikrajšalo, nekaterim pa vzelo tudi najdragocenejše – življenje bližnjih. Vsem, ki ste se v družinah v tem letu soočali z minljivostjo življenja zaradi novega koronavirusa, v uredništvu Sončnice izrekamo globoko sožalje. Vsem, ki vam je virus vzel življenjsko energijo in moč, želimo hitro okrevanje.
Nobenega dvoma ni več, da je epidemija poglobila stiske ljudi. Zastopnici pacientovih pravic iz Celja sta posebej za Sončnico spregovorili, koliko klicev obupanih prejemata v zadnjem času. Iz njih veje stiska pred neznanim, strah pred prihodnostjo.
Prav zato smo velik del Sončnice posvetili duševnemu zdravju, ki je temelj zdravega življenja. Skorajda ni zdravnika, ki ne bi pritrdil, da bodo bolniki s pozitivno naravnanostjo prej okrevali in lažje prebrodili tudi težke bolezni. Upam, da boste med zapisanim našli tudi besedo tolažbe ali kanček upanja zase.
A če odmislimo to najtemnejšo plat epidemije, je vse za nekaj dobro. Tudi virus, pa naj se sliši še tako čudno. S tem se strinja tudi članica z Gorenjske v svoji pesmi o koroni. Pravi, da se za voljo vsega tega tud’ pr’šparat nekaj da. Pa ne le pr’šparat, česar se seveda že pregovorno najbolj veselijo Gorenjci.
Pomislite, koliko novega ste se v zadnjem letu naučili. Ste si še lani predstavljali, da se boste z zdravnikom pogovorili prek elektronske pošte, telovadili prek videopovezave na računalniku ali pa se prek spletnega orodja Zoom udeležili sestanka upravnega odbora? Verjamem, da ne. Tudi sama, vaša nekaj let mlajša kolegica, si nisem predstavljala, da bom šest dolgih mesecev svoje sodelavce videvala le na računalniških zaslonih.
Se kdaj vprašate, koliko notranje moči ste zmogli v tem času? Naj vas to navda s spoznanjem, da boste tudi prihodnjim preizkušnjam kos. Da smo se šele v tem času zares naučili ceniti življenje, svobodo in objeme, pa je verjetno odveč posebej izpostavljati.
V razmerah epidemije se je tudi pokazalo, kako odzivna in iznajdljiva so lahko društva v iskanju normalnega življenja oziroma tega, da omejitve na koncu res ne bi pomenile tudi osamitve. Telovadba po Zoomu, Skypu in Facebooku, svetovanja po telefonu, obujeni pohodi v naravi, da ne omenjam izjemne ideje članic dolenjskega društva. Sredi najhujše osamitve so zagnale projekt Prehodimo svoje občine. Na seznam počasi dodajajo vse ulice svojih krajev, si izmenjujejo podatke o prehojenih poteh, spoznavajo zanimiva imena in zgodovino ulic, vasi, naposled pa poskrbijo še za kondicijo. Kajti gibanje je tisto, ki podaljšuje življenje. V enem izmed člankov v Sončnici boste lahko prebrali, da vsakdanja 30-minutna hoja človeku podaljša življenje za več kot eno leto, k temu pa doda dobro leto življenja brez težav s srcem in ožiljem.
Ohranite upanje v sebi, poiščite v življenju svetle trenutke in se oprite nanje, ko je najtežje. Želim vam lepo pomlad in gojim upanje na sproščeno poletje. “
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek (na fotografiji)