Resnična zgodba. Nič pretirana, nič olepšana. Sedim v čakalnici bolnišnice in čakam mamo. Vstopi znanka, bivša sodelavka, s sinom, srednješolcem. Po kratkem pozdravu pove, da spremlja sina k ortopedu zaradi bolečin v hrbtenici. »Zelo veliko sedi za računalnikom in ima težave,« pojasni. Potem gre svojo pot in do popoldneva pozabim na srečanje.
Lepo sončno popoldne me zvabi ven. Moja pot je dolga šest kilometrov in pol in nudi čudovit razgled po okoliških vinogradih. Srečam bivšo pacientko in beseda da besedo. Opazujem njeno vnukinjo, staro trinajst let, ki grablja travo za konje. Rada dela zunaj, čisto drugače kot njen brat, prvošolček, ki mora po prihodu iz šole najprej na računalnik ali tablico, da nadoknadi zamujeno. »Šele potem zafunkcionira,« pove dečkova babica.
Preostali del poti sem se ukvarjala z današnjim časom. Ne bom rekla »stari dobri časi«. Takrat so bili dobri, današnji so boljši, vendar je v vsem dobrem tudi kaj slabega. Danes imamo vse na dosegu roke. Samo pritisnemo na tipke in že nam prinesejo hrano na dom. Delamo od doma in se nam še urediti ni treba za službo. In potem prenosni telefoni! Ste kdaj opazovali, kaj delajo ljudje v čakalnicah? Telefonirajo ali pišejo esemese.
Na avtobusu pišejo ali gledajo v ekran. Še na kavi se več ne pogovarjajo, celo na sprehodu ne morejo brez telefona. In naše službe? Tudi tam je vse vezano na računalnik. Brez njega ne gre več nič. In ker smo popoldne utrujeni od dela na računalniku, moramo počivati ali, še huje, sedeti pred televizorjem ali ponovno viseti na računalniku. Gibanje? Odpade. Kaj pa naši otroci? Že vrtčevski vedo več o uporabi telefona kot jaz.
V prostem času igrajo igrice na telefonu ali tablici ali gledajo televizijo. Prav gotovo so zato pametnejši, kot smo bili mi v njihovih letih, so bolj razgledani, več vedo. Pa njihovo zdravje? Pediatri svarijo, da je vedno več predebelih otrok, psihiatri, da se ne ne vemo več pogovarjati, zdravniki pa bodo čez štirideset, petdeset let imeli populacijo ljudi z osteoporozo.
Vemo, da je za tvorbo kosti gibanje zelo pomembno. Vemo, da največjo kostno gostoto dosežemo nekje do tridesetega leta starosti, potem začne upadati. Bolj ko smo telesno aktivni v mladosti, boljšo zalogo trdnih kosti si pripravimo za starost. Kako pa bo z našimi vnuki in pravnuki, če bodo nadaljevali s takim neaktivnim načinom življenja? Potem bo velika večina ljudi imela zmanjšano gostoto kosti že dosti prej. Bodo mladi ljudje že kot srednješolci imeli težave s hrbtenico zaradi stalnega sedenja pred ekrani kot sodelavkin sin? Bomo imeli petdeset, šestdesetletnike s kifozo, grbo?
Današnje razmišljanje mi ne kaže svetle prihodnosti, vsaj kar se tiče osteoporoze. Upanje mi daje misel, da bodo starši ugotovili, da je lepo, kadar otroci tekajo po dvorišču, kričijo, plezajo, kolesarijo in se pogovarjajo s sošolci iz oči v oči.
Močno upam, da se motim in bo prihodnost, vsaj kar se tiče zdravja in osteoporoze, svetlejša.
Silvestra Krajnc Bezjak,
upokojena ginekologinja in članica Društva za osteoporozo Pomurja Radenci
Objavljeno v reviji Sončnica 2022
Naslovna fotografija je simbolna (Pixabay)