Koga v tretjem življenjskem obdobju kaj ne boli, peče, trga, žuli in kar je še takih težav? Če je kje kdo takšen, predlagam, da napiše članek v našo Sončnico, kaj neki počne, da je z njim tako v redu, da ga bomo še drugi posnemali, hudomušno zapiše Anica Flat Franc Senčar pa razmišlja o učenju in potrebi vseživljenjskega učenja. Naj vam bosta obe razmišljanji v navdih, da tudi sami ostanete aktivni.
Franc Senčar iz Društva za osteoporozo Ljutomer je v reviji Sončnica zapisal nekaj svojih razmišljanj o učenju in potrebi vseživljenjskega učenja, kar se dogaja tudi preko aktivnosti naših društev.
“Predstaviti želim nekaj osebnih opažanj in spoznanj o vseživljenjskem učenju, ki je nedvomno lastnost človeške vrste. Vsak od nas se na nek način uči in usposablja vse življenje. Pojem učenje najpogosteje razumemo kot določeno formalno institucionalno početje, ki je časovno, vsebinsko in pogosto še prostorsko natančno opredeljeno.
V mojem razmišljanju je učenje pojmovano mnogo širše in obsega vsakršno pridobivanje in doseganje novih znanj, spoznanj, védenj, sposobnosti, veščin in podobno. Če torej upoštevamo tako opredelitev učenja, se vsi ljudje učimo vse življenje. Mnogokrat se takega učenja sploh ne zavedamo in ga ne opravljamo hote ter načrtno.
Silovit razmah temeljnih in aplikativnih znanj in spoznaj ter razvoj tehničnih sredstev in tehnologij tako rekoč na vseh področjih človekovega delovanja zahtevata tudi vsakodnevno formalno usposabljanje za opravljanje poklicnih delovnih nalog. Vsi, katerih »dni lepša polovica« je že dolgo tega prešla, pomnimo razmere pred več kakor pol stoletja, ko je za vseživljenjsko opravljanje posameznega poklica zadoščala enkratna poklicna usposobitev. Poklicno dobro usposobljen človek je torej lahko uspešno opravljal delovne naloge ves čas svoje delovne aktivnosti brez nujnega dodatnega usposabljanja in učenja.
No, ti časi so dokončno minili. Ljudje smo vse bolj primorani v nenehno učenje in usposabljanje, pa kakršnokoli že delo opravljamo. Hiter razvoj na vseh področjih življenja od nas zahteva nenehno učenje in prilagajanje razmeram celo v vsakdanjem življenju.
Vseživljenjsko učenje zato ni več izbira radovednih, ustvarjalnih, najsposobnejših ljudi, ampak je usoda vseh, ki želimo in skušamo svoje življenje nekako obvladovati in ostati dejavnostno samostojni.
Nuja trajnega usposabljanja in učenja, ki je postala zahteva časa, pa terja tudi svoj davek. Neprestano hitimo, zmanjkuje nam prostega časa, postajamo kronično preutrujeni, stres je naš prepogost spremljevalec, svoja hotenja in cilje vse težje uresničujemo, smisel življenja pa zamegljujemo.
Dodajam še nekaj utrinkov o metodah in vsebinah v sedanjem času močno prisotnega in neizogibnega vsakodnevnega učenja. Informacijska tehnologija in z njo povezana neznanska razpoložljivost vsakršnih informacij sta si izborili osrednjo vlogo v formalnem in še bolj v neformalnem obveščanju in poučevanju. Ogromna ponudba vseh mogočih podatkov in znanj, med njimi tudi lažnih, nestrokovnih in apačnih, ljudem otežuje izbiro med zrnjem in plevami.
Žal prevladuje večinska naklonjenost do plev, saj so lažje dojemljive in pogosto tudi privlačnejše ponujene. Vedno znova prihajam do nespodbudne ugotovitve, da ljudje kljub delujočemu nenehnemu učenju ostajamo o mnogih najpomembnejših vprašanjih slabo poučeni ali nepoučeni in neozaveščeni, še posebej ko gre za ohranitev naravnih pogojev za naše preživetje in za vzpostavitev moralno in materialno pravičnega, solidarnega in varnega življenja.
Upam, da bodo vsaj mladi vsega sveta še pravočasno osvojili prava védenja in našli načine in sredstva za svetlejšo perspektivo življenja na tem edinstvenem koščku neskončnega vesolja.”
Zapisal: Franc Senčar, Društvo za osteoporozo Ljutomer
Prvič objavljeno v reviji Sončnica jesen / zima 2019 / 2020 (pdf.)
Foto: slika je simbolična, avtor fotografije je Free-Photos iz Pixabay
Ideje za aktivno preživljanje tretjega življenjskega obdobja
Anica Flat, Društvo bolnikov z osteoporozo Kranj je za revijo Sončnica zbrala nekaj idej, kaj početi in kako se tudi učiti v tretjem življenjskem obdobju:
- Vrtnarjenje – tu so zelo koristni tudi moški, predvsem pri težkih delih. Ta dejavnost je hkrati telovadba, je hoja, klepet s sosedi in seveda pridelava lastne zelenjave in sadja; tako vsaj veš, koliko raznih dodatkov poješ (onesnaženost zraka pri tem ni vključena). Velika prednost je, da ješ svežo zelenjavo in naravno dozorelo sadje.
- Hoja – lahko je organizirana (npr. nordijska hoja v okviru našega društva bolnikov z osteoporozo), lahko se združijo prijatelji in prijateljice, da skupaj hodijo in se spodbujajo, lahko si nabaviš psa in si prisiljen hoditi v vsakem vremenu; kako daleč pa je odvisno od pasme psa. Sem lahko uvrstimo hribolazništvo, ki je zlasti na Gorenjskem priljubljena dejavnost.
- Plavanje – za osebe v tretjem življenjskem obdobju je zelo priporočljivo. Možnosti je cel kup, na Gorenjskem pridejo v poštev nekatera jezera, reke so premrzle. Tudi bazenov je kar nekaj, sploh odprtih. Naše društvo omogoča svojim članom več letovanj ob morju in v toplicah, tako da imajo ljubitelji vode dovolj možnosti za tovrstno gibanje.
- Razne vrste izobraževanja – tuji jeziki, računalništvo, umetnostna zgodovina … Starejši smo malo nerodni pri uporabi novih tehnologij, pa nam pridejo prav takšna usposabljanja. Izobraževanje je tudi branje knjig. Kdo ni v času, ko smo bili v službah, vlekel s seboj na dopust cele skladovnice knjig? Zdaj imamo ljubi čas za branje, če nam to omogočajo oči in zdravje.
- Ročna dela – v zadnjem času je postalo popularno zlasti klekljanje. Vem, da nekateri skupinsko pletejo in kvačkajo, zasledila sem tečaje lončarstva itd., skratka kar nekaj možnosti za ročno spretne.
- Prostovoljstvo – to je dejavnost, ki lahko zelo človekoljubno zapolni tretje življenjsko obdobje. Srečaš veliko ljudi in še več dobiš nazaj, kot si sam dal. Meni se je pokazala možnost izvajanja prostovoljstva skupaj s psom in vam povem, da to delo res napolni mojo dušo. Čeprav se včasih zgodi, da bi v kakšnem trenutku najraje rekla, da nimam nobenega časa.
- Obiskovanje prireditev – teh je skoraj brez števila, vseh mogočih oblik, nekatere so tudi brezplačne, samo treba je brati časopise, kdaj pogledati na internet in se odpraviti od doma.
- Potovanja – krajše izlete si lahko privoščimo, prirejajo jih razna društva in organizacije. Z daljšimi potovanji pa je križ: ko si v službi, nimaš časa, da bi šel, ko si v tretjem življenjskem obdobju, imaš čas, problem pa sta denar in neredko zdravje. Zato povejte mlajšim, naj kar gredo na pot, ko se jim pokaže možnost, saj nikoli ne veš, ali boš kasneje sploh lahko šel kam.
Prvič objavljeno v reviji Sončnica jesen / zima 2019 / 2020 (pdf.)