V Zalem Logu pod Blegošem ima gospa Ljudmila Bernard velik vrt, na njem pa čisto vse, kot se za pravo vrtnarico spodobi. Dobro se spozna na zelišča in zdravilne rož’ce, ki jih na Gorenjskem ne manjka. Pogovarjali sva se v Cerkljah ob robu slovesne prireditve ob svetovnem dnevu osteoporoze. Lani je namreč minilo 21 let, kar je v njeno življenje potiho, a boleče vstopila bolezen krhkih kosti.
Leta 1997 si je zlomila zapestje. »Bilo je 5. januarja. Nato sem marca zopet padla. Takrat sem si zlomila rebra. Po teh zlomih sem šla na meritve mineralne kostne gostote in seveda so mi tam ugotovili osteoporozo,«
se spominja danes 82-letna gospa.
Zdravnik ji je takrat predpisal standardno terapijo z alendronsko kislino, na recept pa dodal še kalcijev karbonat in vitamin D3.
»Pet let sem imela to terapijo, zdravila sem redno jemala.« Da ni opuščala zdravljenja, se ji je obrestovalo, saj so bili na kontrolnih meritvah leta 2008 izvidi zelo dobri. Odtlej ne jemlje več zdravil, pač pa za svoje kosti skrbi z veliko gibanja, s telovadbo in zdravo prehrano. »V tem času sem še dvakrat hudo padla, a k sreči ostala cela. Nobena kost ni popustila,« je vesela, da ji je telo hvaležno za vsakodnevno skrb za zdravo življenje.
Ne spomni se natančno, kako je izvedela za Društvo bolnikov z osteoporozo Kranj, v katerega je včlanjena. Zagotovo pa je tega že več kot 16 let, saj toliko časa obiskuje društveno telovadbo v Železnikih. Vsako sredo zvečer jo tam pričaka dobra družba z enakimi željami: čim dlje ostati dobre volje in trdnih kosti.
»Dolga leta sem se na telovadbo vozila sama, letos pa imam to srečo, da me naša vaditeljica, fizioterapevtka iz Davče, pobere na pol poti in po koncu telovadbe tudi pripelje domov,« pove zadovoljna, da ji ponoči ni več potrebno sesti za volan. V društvu je najbolj vesela družbe. Tam ima veliko prijateljic in vsako leto se z njimi odpravi na večdnevne skupne počitnice v Strunjan. »To, da se lahko skupaj nasmejemo, mi veliko pomeni,« pravi vesela sogovornica.
Rodila se je tik pod Blegošem. Na samotni domačiji, nekdanji bogatiji z mlinom, žago in kovačijo. »Moji predniki so bili umetniki. Izdelovali so lesene lestence za cerkve, pokrivali so zvonike. Zaradi prenapihnjenih dolgov so predniki domačijo prodali. Med drugo svetovno vojno je v tej hiši 42 čevljarjev šivalo čevlje za partizane, nato so jo po vojni požgali,« se spominja. Moža si je našla v Zalem Logu, ki ga obdajajo strmi bregovi in le malo rodovitne zemlje, a vseeno je Ljudmili uspelo urediti velik vrt. Kljub svojim zrelim letom ga še povsem sama obdeluje, le pri spomladanskem prekopavanju ji je pomagal mož. Letos je bila zelo dobra letina, uspelo ji je čisto vse, a kaj, pravi, ko je pot v vrt našel srnjak.
Petnajst let za svoj vrt skrbi po biodinamični metodi, že prej se je izmikala vsem mogočim kemičnim pripravkom.
»Pomembno se mi zdi, da narave ne uničujemo in da hrano pridelamo na čim bolj naraven način.«
Sogovornica je prava poznavalka zelišč. Vsako leto nabere in posuši veliko rmana. Iz njega sleherno jutro skuha čaj, saj pravijo, da je dober za kosti. »Rman dam v mrzlo vodo in ko ta zavre, skodelico odstavim in pustim še deset minut pokrito, nato je čaj nared,« pripoveduje.
Poleg tega vsako leto nabira materino dušico, gorsko reso, ozkolistni trpotec, šentjanževko, na vrtu seje ognjič, obira gabez, v naravi pa najde tudi še arniko. Pove, da rož’ce zahtevajo svoj red.
Nabirati jih je treba ob pravi uri, okrog poldneva, ko se rosa posuši, pred nabiranjem pa morata biti najmanj dva sončna dneva. Poleg tega je potrebno upoštevati, kateri dan je na setvenem koledarju.
Cvetove se nabira ob dnevih za cvet, korenine ob dnevih za koren. Iz ognjiča in gabeza izdeluje mazila, prav tako iz plodov divjega kostanja, kar pomaga za zmanjševanje krčnih žil. Svoje zeliščne pripravke ob različnih priložnostih podari svojim znancem, prijateljem in družinskim članom. »Delam za dušo,« pove z nasmehom.
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek