Hilda Ozvaldič bo letošnjega maja dopolnila 82 pomladi. Pred desetimi leti jo je začel boleti levi kolk in izkazalo se je, da je za to kriva osteoporoza. Dobro leto se je zdravila zdravi z biološkim zdravilom, ki si ga je vbrizgala pod kožo vbrizga kar sama. Zdaj pa ne jemlje nobenih zdravil razen vitamina D.
Hilda Ozvaldič si baterije polni z aktivnim društvenim življenjem.
Najprej sva poklepetali o njenem življenju. Doma je iz Rogatca, kraja, ki je tudi sedež občine neposredno ob slovensko-hrvaški meji. Kot mlado dekle si je zelo želela na učiteljišče, pa ji je mama branila. Za učitelje tedaj po drugi svetovni vojni niso bili lepi časi. Pustila se je prepričati in
odšla na ekonomsko šolo, a tam zdržala vsega tri mesece.
„Raje kot da bi se mučila z nečim, kar ni bilo pisano na mojo kožo, sem se vrnila domov na očetovo posestvo in delala na kmetiji,“ pripoveduje Hilda. Obdelovala je vinograde in njive, mami je pomagala pri šivanju, nato je prišel čas za družino.
Kasneje je čuvala otroke iz soseščine, kmalu za njimi so prišli na vrsto njeni trije vnuki. Dva fanta in punca, ki so do danes že zrasli v pravnika, medicinca in študentko psihologije. Hilda pritrdi mojemu razmišljanju, da smo ženske očitno rojene, da nenehno za nekoga skrbimo.
„Saj drugače bi pa verjetno zbolele,“ me dopolni.
Levi kolk tik pred zlomom
Z osteoporozo se je srečala pred petimi leti. Bolečine v levem kolku so jo pripeljale k zdravnici in ko je to omenila še svoji ginekologinji v Celju, je slednja hitro posumila na tiho bolezen kosti. Pregled z DXA aparatom je pokazal, da je njen levi kolk tik pred zlomom. Z zdravljenjem je začela takoj, a zdravil (v obliki praška in tablet) ni najbolje prenašala, povzročala so ji želodčne in prebavne težave.
Zdravnica ji je zato predpisala biološko zdravilo prolia, ki krepi kosti in zmanjša verjetnost zlomov. Vsake pol leta si ga je pod kožo vbrizgala kar sama. „To je bilo čisto enostavno. Nikamor mi ni bilo potrebno hoditi, nobenega čakanja ni nikjer, nobenih poti. Le z receptom sem šla po zdravilo v lekarno in potem si ga doma sama vbrizgala. Tega sem namreč vajena, saj sem že svoji teti, sladkorni bolnici, dajala inzulin,“ pove.
Izpostavi še eno prednost takšnega jemanja: „Ker ga jemlješ le dvakrat na leto, vmes lahko malce pozabiš na bolezen. Vsakodnevne tablete te ne opominjajo nanjo in kar nekoliko bolj brezskrbno živiš.“ Zdaj pa razen vitamina D ne jemlje nič več.
Osteoporoznih zlomov doslej ni utrpela, sta pa nastradali že obe njeni koleni. Eno ji je počilo, ko jo je zbil avto, drugo pa ob nesrečnem padcu.
Pri prehrani ima klicaj napisan že od mladosti. Zaradi drobne postave in težkega dela se ji je ponižala desna ledvica in le dobremu zdravniku se lahko zahvali, da jo je obdržala. „Ne jem svinjine, pečenk ni na mojem jedilniku.
Poslušam svoje telo, nasploh pa se držim navodil zdravnikov. Če mi kaj odsvetujejo, to tudi upoštevam,“ pravi.
S športom se ne ukvarja, izdajajo jo namreč noge. Za razgibavanje pa poskrbi ob dopoldnevih, ko se zadržuje na svojem vrtu in zelenici ob hiši. Po kosilu pa si vendarle rada privošči tudi nekaj počitka.
Skrbi za ohranjanje dediščine
Sicer pa Hilda ni od muh. Življenje si je popestrila z bogatim društvenim delovanjem. Več desetletij je pela v cerkvenem pevskem zboru, v Rogatcu vodi izjemno priznane ljudske pevke, ki pojejo na proslavah in srečanjih ljudskih pevcev in tako ohranjajo tovrstno ljudsko bogastvo.
Pozimi igrajo igre iz kmečkega življenja, napisane po pripovedih njihovih babic in dedkov. Izdale so že več zgoščenk in kamorkoli gredo, jih povsod zelo lepo sprejmejo.
Tako so dobre in prizadevne, da so se na tekmovanjih Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti že večkrat prebile v sam vrh slovenskih ljudskih pevcev. Pred letu so bile izbrane med prvih deset najboljših skupin v Sloveniji.
Poleg petja goji tudi ljubezen do igre. Spisala je že blizu deset iger, za katere je snov prav tako poiskala v pripovedih prednikov. V Kulturnem društvu Ljudske pevke Rogatec pod njeno režijsko taktirko odigrali igro Oj ta ljubezen. „Občinstvo nas je zelo dobro sprejelo,“ se skromno pohvali.
V društvu radi pokažejo tudi, kako so živeli naši predniki. Večkrat se prelevijo v vlogo peric in prikažejo pranje na roke ob potokih. So stalni gostje različnih šol, predvsem pa domačega Muzeja na prostem Rogatec. Skupaj z muzejem so pripravili že več projektov, najodmevnejši je zagotovo vsakoletni »Likof na tabrhu«, kjer ob kmečkih opravilih prepevajo ljudske pesmi in skozi igro pokažejo življenje na kmetih.
Dobitnica občinskega priznanja
Ljudski običaji in njihovo ohranjanje so njena velika ljubezen, ki ji je bila položena že v zibelko. „Mama je bila doma z Donačke Gore. Imela je pet bratov, ki so bili vsi izjemni pevci in igralci. Ob nedeljah, ko smo prihajali k njim na obisk, se je pri hiši vedno pelo in velikokrat so strici tudi kaj zaigrali. Kot otrok sem jih občudovala odprtih ust,“ se spominja. Danes sama to prenaša naprej in njen trud tudi ni ostal neopažen. Leta 2009 je za svoja prizadevanja dobila priznanje Občine Rogatec.
„Ne morem biti pri miru. Moji imajo vsak svoje obveznosti, pa si moram sama kaj poiskati, da je življenje prijetnejše.“ Nasploh pa se ji zdi, da je društveno življenje krepčilo za starejše ljudi. Le v društvo bolnikov z osteoporozo (še) ni včlanjena, saj v njeni bližini ne deluje nobeno.
To je Hildina zgodba o bolezni in o radostih življenja.
Tudi sama rada prebira zgodbe bolnikov. „Včasih misliš, kako si ubog, potem pa vidiš, da drugi še bolj trpijo. Vidiš tudi, kako si pomagajo v boju z boleznijo in se lahko od njih kaj naučiš. Takšne zgodbe mi vedno dajejo moč,“ še doda prijetna sogovornica.
Foto: Janez Eržen; Hilda Ozvaldič (na sliki skrajno levo v rdeči obleki) med nastopom Ljudskih pevk Rogatec
Pogovarjala se je Nataša Bucik Ozebek. Pogovor je bil prvič objavljen v Reviji Sončnica, 2015