Hilda Ozvaldič, kulturnica iz Rogatca

1-IMG_8786Hilda Ozvaldič (na sliki skrajno levo v rdeči obleki)

je vodja Ljudskih pevk Rogatec. Foto Janez Eržen

Hilda Ozvaldič bo letošnjega maja dopolnila 77 pomladi.
Pred petimi leti jo je začel boleti levi kolk in izkazalo se
je, da je za to kriva osteoporoza. Dobro leto se zdravi z
biološkim zdravilom prolia, ki si ga pod kožo vbrizga kar
sama. Baterije pa si polni z aktivnim društvenim življenjem.
Najprej sva poklepetali o njenem življenju. Doma je
iz Rogatca, kraja, ki je tudi sedež občine neposredno ob
slovensko-
hrvaški meji. Kot mlado dekle si je zelo želela na
učiteljišče, pa ji je mama branila. Za učitelje tedaj po drugi
svetovni vojni niso bili lepi časi. Pustila se je prepričati
in
odšla na ekonomsko šolo, a tam zdržala vsega tri mesece.
„Raje kot da bi se mučila z nečim, kar ni bilo pisano na
mojo kožo, sem se vrnila domov na očetovo posestvo in
delala na kmetiji,“ pripoveduje Hilda. Obdelovala je vinograde
in njive, mami je pomagala pri šivanju, nato je prišel
čas za družino. Kasneje je čuvala otroke iz soseščine, kmalu
za njimi so prišli na vrsto njeni trije vnuki. Dva fanta in
punca, ki so do danes že zrasli v pravnika, medicinca in
študentko psihologije. Hilda pritrdi mojemu razmišljanju,
da smo ženske očitno rojene, da nenehno za nekoga skrbimo.
„Saj drugače bi pa verjetno zbolele,“ me dopolni.
Levi kolk tik pred zlomom
Z osteoporozo se je srečala pred petimi leti. Bolečine v
levem kolku so jo pripeljale k zdravnici in ko je to omenila
še svoji ginekologinji v Celju, je slednja hitro posumila na
tiho bolezen kosti. Pregled z DXA aparatom je pokazal,
da je njen levi kolk tik pred zlomom. Z zdravljenjem je
začela takoj, a zdravil (v obliki praška in tablet) ni najbolje
prenašala, povzročala so ji želodčne in prebavne težave.
Zdravnica ji je zato predpisala biološko zdravilo prolia, ki
krepi kosti in zmanjša verjetnost zlomov. Vsake pol leta
si ga pod kožo vbrizga kar sama. „To je čisto enostavno.
Nikamor mi ni potrebno hoditi, nobenega čakanja ni nikjer,
nobenih poti. Le z receptom grem po zdravilo v lekarno
in potem si ga doma sama vbrizgam. Tega sem namreč
vajena, saj sem že svoji teti, sladkorni bolnici, dajala
inzulin,“ pove. Izpostavi še eno prednost takšnega jemanja:
„Ker ga jemlješ le dvakrat na leto, vmes lahko malce
pozabiš na bolezen. Vsakodnevne tablete te ne opominjajo
nanjo in kar nekoliko bolj brezskrbno živiš.“ Zadovoljna je
tudi, ker ji to najsodobnejše zdravilo ne povzroča nobenih
stranskih težav. Osteoporoznih zlomov doslej ni utrpela,
sta pa nastradali že obe njeni koleni. Eno ji je počilo, ko jo
je zbil avto, drugo pa ob nesrečnem padcu.
Pri prehrani ima klicaj napisan že od mladosti. Zaradi
drobne postave in težkega dela se ji je ponižala desna
ledvica in le dobremu zdravniku se lahko zahvali, da jo
je obdržala. „Ne jem svinjine, pečenk ni na mojem jedilniku.
Poslušam svoje telo, nasploh pa se držim navodil
zdravnikov. Če mi kaj odsvetujejo, to tudi upoštevam,“
pravi. S športom se ne ukvarja, izdajajo jo namreč noge.
Za razgibavanje pa poskrbi ob dopoldnevih, ko se zadržuje
na svojem vrtu in zelenici ob hiši. Po kosilu pa si vendarle
rada privošči tudi nekaj počitka.
Skrbi za ohranjanje dediščine
Sicer pa Hilda ni od muh. Življenje si je popestrila z
bogatim društvenim delovanjem. Več desetletij je pela
v cerkvenem pevskem zboru, v Rogatcu vodi izjemno
priznane ljudske pevke, ki pojejo na proslavah in srečanjih
ljudskih pevcev in tako ohranjajo tovrstno ljudsko bogastvo.
Pozimi igrajo
igre iz kmečkega življenja, napisane
po pripovedih njihovih babic in dedkov. Izdale so že
več zgoščenk in kamorkoli gredo, jih povsod zelo lepo
sprejmejo.
Tako so dobre in prizadevne, da so se na tekmovanjih
Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti že
večkrat prebile v sam vrh slovenskih ljudskih pevcev. Lani
so bile izbrane med prvih deset najboljših skupin v Sloveniji.
Poleg tega se Hilda (če le zmore) vsak dan udeleži
jutranje maše, kjer tudi zapojejo. „Nato pa se vsi skupaj z
župnikom vred odpravimo na trg na kavico,“ pripoveduje
o lepih jutrih.
Poleg petja goji tudi ljubezen do igre. Spisala je že
blizu deset iger, za katere je snov prav tako poiskala v
pripovedih prednikov. Predlani so v Kulturnem društvu
Ljudske pevke Rogatec pod njeno režijsko taktirko odigrali
igro Oj ta ljubezen. „Občinstvo nas je zelo dobro sprejelo,“
se skromno pohvali. Pravkar se poigrava s priredbo Namišljenega
bolnika slavnega francoskega pisatelja Moliera,
ki ga bodo zaigrali v njihovem društvu. „Če bi bil Moliere
še živ in bi videl to priredbo, bi bila verjetno kaznovana,“
se posmeje. Tako močno jo je namreč priredila.
V društvu radi pokažejo tudi, kako so živeli naši predniki.
Večkrat se prelevijo v vlogo peric in prikažejo pranje
na roke ob potokih. So stalni gostje različnih šol, predvsem
pa domačega Muzeja na prostem Rogatec. Skupaj
z muzejem so pripravili že več projektov, najodmevnejši
je zagotovo vsakoletni »Likof na tabrhu«, kjer ob kmečkih
opravilih prepevajo ljudske pesmi in skozi igro pokažejo
življenje na kmetih.
Dobitnica občinskega priznanja
Ljudski običaji in njihovo ohranjanje so njena velika
ljubezen, ki ji je bila položena že v zibelko. „Mama je bila
doma z Donačke Gore. Imela je pet bratov, ki so bili vsi
izjemni pevci in igralci. Ob nedeljah, ko smo prihajali k
njim na obisk, se je pri hiši vedno pelo in velikokrat so strici
tudi kaj zaigrali. Kot otrok sem jih občudovala odprtih
ust,“ se spominja. Danes sama to prenaša naprej in njen
trud tudi ni ostal neopažen. Leta 2009 je za svoja prizadevanja
dobila priznanje Občine Rogatec.
„Ne morem biti pri miru. Moji imajo vsak svoje obveznosti,
pa si moram sama kaj poiskati, da je življenje
prijetnejše.“ Nasploh pa se ji zdi, da je društveno življenje
krepčilo za starejše ljudi. Le v društvo bolnikov z osteoporozo
(še) ni včlanjena, saj v njeni bližini ne deluje nobeno.
To je Hildina zgodba o bolezni in o radostih življenja.
Tudi sama rada prebira zgodbe bolnikov. „Včasih misliš,
kako si ubog, potem pa vidiš, da drugi še bolj trpijo. Vidiš
tudi, kako si pomagajo v boju z boleznijo in se lahko od
njih kaj naučiš. Takšne zgodbe mi vedno dajejo moč,“ še
doda prijetna sogovornica.
Nataša Bucik Ozebek