Eden od dejavnikov tveganja za padce je tudi poslabšanje sluha. Okolice ne zaznavamo več polno z vsemi čutili, ne slišimo opozoril in kaj kmalu se lahko znajdemo na tleh. Svojo izkušnjo s slušnim aparatom nam je zaupala upokojena medicinska sestra Marta Zajec.
»Oprostite, malo sem gluha. Bi lahko še enkrat ponovili?« Vas je sram, da bi to izrekli? Se rajši nasmehnete in kimate? In se zato večkrat znajdete v neprijetni situaciji, ko pride do nesporazumov?
Jaz sem se dolgo tako obnašala. Zdelo se mi je, da ljudje glasno govorijo, a jaz jih nisem razumela. Situacijo sem reševala tako, da sem si z dlanjo povečala uhelj. Roko sem si dala za uho in tako lovila glasove. Poskusite, boste videli, da deluje! A vedno tega ni mogoče početi. Da sem zares gluha, sem ugotovila na dopustu v hotelu. Proti večeru je mož rekel: »Najbrž ima pevski zbor vaje.« O, ti ljubi Bog, kaj pa je to?! Je pijan ali se mu je zmešalo? Saj vendar nihče ne prepeva! Iz sobe sem šla na balkon, a še vedno nič, tišina! Šele ko sem se nagnila čez ograjo in so prišli glasovi naravnost v moje uho, sem jih zaslišala. Zdaj sem ukrepala.
Šla sem k otologu na preiskave, od tam k ponudniku slušnih aparatov in njihovemu akustiku, ki mi je naredil odlitek sluhovoda za slušalko in mi svetoval glede nakupa slušnega aparata. Vsako leto mi ga tudi servisira. Zdaj spet slišim dež, ki moči travnik, šumenje potoka, slišim zvon iz sosednje vasi, televizor ne vpije več tako, da bi vsi sosedje vedeli, kaj gledam … Slišim in razumem soseda pri mizi. Slišim pa tudi vnučke, ko se zbudijo in me pokličejo iz sosednje sobe. Brez aparata jih ne bi mogla čuvati. Tudi marsikatera njihova domislica bi mi ušla.
Zame je slušni aparat ravno tako pomemben kot avto. Z njim sem samostojna, neodvisna, vključena v družino in družbo. Imam mnogo znancev, prijateljev, sorodnikov, ki se otepajo aparata. Zakaj? Imajo sto izgovorov. Snahina 92-letna babica je rekla: »Potem bom videti tako stara!«
Ja, preveč gledamo na videz, premalo na korist! Je pa še en problem: če aparata ne nosiš stalno, te zelo moti. V ušesih in v glavi ti vse šumi, buči, poka, odmeva. Možgani potrebujejo precej časa, od pol do enega meseca, da se privadijo in pravilno registrirajo zvoke, ki pridejo do njih. A povem vam, da je vredno potrpeti, ker nam aparat res izboljša kakovost življenja.
Napotki in osebne izkušnje uporabe slušnega aparata
Zelo pomemben je tudi prvi stik z aparatom. Saj veste, kakšni smo: ko se nam neka stvar zameri, jo kasneje težko sprejmemo.
Ko boste šli k akustiku po svoj prvi aparat, vzemite koga s sabo, več glav si več zapomni in vi boste bolj gotovi.
K akustiku pojdite večkrat, da bo aparat natančno prilagodil vašemu sluhu. Visoke in nizke tone vam zviša ali zniža in odstrani moteče šume.
Ravnanje z aparatom je zelo enostavno, ni »nobena kunšt«. Akustik vam bo vse razložil in pokazal, dobili boste tudi knjižico z navodili, ki naj bo doma vedno pri roki.
Iz svojih izkušenj in pripovedovanja »sotrpinov« vem, da je najpomembnejši prvi »randi«, ko bosta s slušnim aparatom odšla objeta v sončni zahod.
Ko vam bo akustik vstavil aparat v uho, ga mirno, brez panike, poslušajte. Nato pa ga vzemite ven in spravite v škatlico. Če boste odšli domov z aparatom v ušesu, se vam bo zdelo, da so vas vrgli levom.
Iz svojega sveta tišine boste naenkrat padli v strašen hrup. Vse bo ropotalo, šumelo, cvililo, ljudje bodo tulili, avtomobili hrumeli, vaši čevlji bodo pokali kot cepci po klasju. Komaj boste čakali, da pridete domov in zabrišete aparat v najtemnejši kot predala, kjer na žalost tudi velikokrat ostane. Zato ga odnesite domov v lepi škatlici.
Tam si ga še enkrat dobro oglejte, preberite navodila, ga preizkusite in se malo pohvalite pred svojci! Drugi dan, ko bodo vsi odšli v službo in v šolo, ko bo pri hiši ljubi mir, si ga vstavite za eno uro, naslednji dan za dve itd. Postopno podaljšujte čas, pa tudi hrup, glede na svoje počutje. A vztrajajte! Obrestovalo se vam bo! Iz sveta tišine se boste vrnili v živahno, pisano ŽIVLJENJE!
Socialno zavarovanje povrne stroške, a le najnujnejše. Tudi tu velja: več denarja, več muzike – boljši aparat. Zato, če le lahko, žrtvujte nekaj denarja tudi zase. Vedno ga najdemo za stvari, ki jih »nujno« potrebujemo, le za nas ga je vedno škoda!
Stopite iz prostovoljne izolacije in naredite nekaj zase!
Zapisala: Marta Zajec, Društvo bolnikov z osteoporozo Kranj
Več iz DBO Kranja
Fotografija je simbolna (Pexels)
Članek je bil prvič objavljen v reviji Sončnica, maja 2016