V soboto, 11. maja 2019, smo obeležili 20 let delovanja Društva za osteoporozo Pomurja-Radenci. Na proslavi smo se ponosno sprehodili skozi vsa leta delovanja, spomnili smo se zagnanosti utanoviteljev društva, vseh dosedanjih predsednikov (Tomislava Menarta, dr. med., Dragice Žlebnik, Mire Janžek), mnogih predavateljev in entuziastov, ki so leta 1999 orali ledino pri osveščanju ljudi o pomembnosti gibanja, uravnoteženosti prehranjevanja, skrbi za lastno zdravje in čim daljše samostojno življenje … Nismo pozabili na pomen druženja, ki našim članicam in članom veliko pomeni.
Svečani proslavi je dodala posebno vrednost prisotnost predsednice Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije gospe Duše Hlade-Zore. Članice društva so pripravile bogato razstavo sladic, ki jih sicer rade pripravljajo svojim domačim. Udeleženci prireditve smo jih z veseljem poizkusili.
PROGRAM PRIREDITVE
Moderatorka gospa Zdenka Jelenovec, prof.slov.jezika
• Ob 11. uri: Začetek proslave z refrenom himne
osteoporoznih bolnikov „Upanje vedno živi“
• Kulturno društvo Pevska skupina Vrelec
• Pozdravne besede predsednice društva
• Vokalni kvintet Aeternum
• Pozdravne besede predsednice ZDBO Slovenije
• Anton Divjak: Prleška pesem rojaka Marka Kočarja
• Pozdravne besede župana občine Radenci, Romana Leljaka
• Glasbena točka – Chiara in Urša
• Vokalni kvintet Aeternum
• Plesna točka, OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici
• Podelitev zahval za 20-letno zvestobo društvu
• Zvoki harmonike izpod prstov Polone
• Ogled kulinarične razstave članic društva v avli hotela
NAGOVOR PREDSEDNICE DRUŠTVA
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje,
dovolite, da vas vse, članice in člane Društva za osteoporozo Pomurja-Radenci, prav prisrčno pozdravim. Lepo pozdravljam predsednico Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije Dušo Hlade-Zore, predsednico društva za osteoporozo Ljutomer Vlasto Markovič, podžupana občine Radenci Mirana Jelena, vse tukaj navzoče občanke in občane občine Radenci, sponzorje in donatorje društva.
Danes smo se zbrali z namenom, da obeležimo 20-letnico delovanja našega društva, ki vključuje 261 članic in tudi nekaj članov. Morda bi kdo ocenil, da je pravzaprav enostavno, preprosto in nič posebnega doseči takšen jubilej. Pa vendar ni preprosto, ni samoumevno in ne enostavno. Še zlasti pred dvajsetimi leti je bilo le tu in tam kaj malega slišati o osteoporozi, kot „tihi epidemiji“ predvsem žensk, ko so zašle v obdobje menopavze. In kot je zapisala naša članica Silvestra Krajnc-Bezjak, ki so ji bile kot ginekologinji mnoge zadeve in težave žensk znane, se je začelo z nekaterimi entuziasti premikati in – navajam: „Znanje smo imeli, terapijo tudi, volje še več, potrebno je bilo samo še osvestiti ljudi, jih poučiti o bolezni in pomenu zgodnjega odkrivanja in preprečevanja zlomov. Vozili smo se po vaseh in krajih Pomurja, tudi bližnjega dela Štajerske, ter pridobivali članice in predavali. V nekaterih krajih smo bili celo večkrat.”
Nekaj zanesenjakov je torej združilo moči, zbrali so se v soboto, 17. aprila 1999, v Termah Banovci na ustanovnem občnem zboru, kjer je 22 prisotnih potrdilo statut in ustanovilo društvo obolelih z osteoporozo. Za predsednika društva so imenovali Tomislava Menarta, za tajnico so potrdili Ivico Stolnik. Čez čas je bila za predsednico imenovana Dragica Žlebnik in leta 2005 Mira Janžek, ki je funkcijo opravljala polnih 12 let. Sedež društva je bil v tem obdobju prenesen v Radence, menjali smo čeč lokacij. Z velikim zadovoljstvom povem, da smo letos v mesecu aprilu ob veliki meri razumevanja občinske uprave in župana, pridobili prostor za naše delovanje v prvem nadstropju nove občinske stavbe.
Zelo pomembne za delovanje društva pa so seveda naše članice in člani. Ker je leta 2002 na širnem območju od Ormoža preko Slovenskih goric do Goričkega število članic naraslo na skoraj 700, je postalo delovanje društva zaradi krajevnih razdalj oteženo. Tedanje sekcije radenskega društva so se registrirale kot samostojna društva, in sicer leta 2003 v Murski Soboti in Ormožu, leta 2004 še v Ljutomeru. Matično društvo v Radencih je še vedno vključevalo članice iz enajstih občin, tudi iz občin Kuzma, Grad, Rogašovci, Puconci.
In kaj je danes tisto, kar nas združuje? Seveda ozaveščanje o nujnosti zdravega načina življenja, o gibanju, uravnoteženem prehranjevanju…, da bodo kosti čim dalj zdrave in trdne. Zato imamo razne oblike aktivnosti, kot so: tedenska telovadba, nordijska hojapeš pohodi ob Muri in bližnji okolici, urice zdravja, vsakoletno martinovanje, letovanje na morju. Toplo mi je pri srcu, ko opazujem na naših izletih po Sloveniji in zamejstvu zadovoljne udeleženke, ki veselo kramljajo in se veselijo vsakega naslednjega druženja. In vedno znova se sprašujem, kaj storiti, kako ugoditi vsem, saj se dogaja, da je tudi največji avtobus premajhen za vse, ki želijo na izlet. Razne oblike druženj so ponudile priložnost mnogim, da so stkali pristne prijateljske vezi. Tudi današnja kulinarična razstava, ki si jo bomo ogledali kasneje v avli pred dvorano, je rezultat izjemne požrtvovalnosti in zavzetosti članic z obeh strani Mure, je odraz njihove marljivosti in mehke panonske duše, ki so jo vtkale v svoje izdelke. Naj tako ostane!
Vse našteto in še mnogo več zmoremo le skupaj ob izdatni strokovni podpori Zveze društev za osteoporozo Slovenije, razumevanju lokalnih skupnosti, iz katerih prihajajo članice in člani, prav tako ob razumevanju številnih donatorjev in sponzorjev.
Vsem se lepo zahvaljujem, vsem prisotnim želim danes prijetno druženje, predvsem pa, da bi skupaj in vsak zase skrbeli za dobro počutje in zdravje, da bi bili in ostali pokončni, kot je sončnica v svojem najbolj aktivnem obdobju rasti.
V Radencih, 11. 5. 2019 Silva Marinković, predsednica
UPANJE VEDNO ŽIVI
Himna bolnikov z osteoporozo
Prekrhka, brez moči se včasih sebi zdim,
telo pa mi nalaga, naj vse spremenim,
četudi ni preprosto, bom znala najti pot,
vsak dan in vsako uro dejavna vsepovsod.
Življenje eno je, obstati moram s tem,
užiti vsak trenutek, pozno ni, to vem,
naj močno bo veselje, ki čutim ga v kosteh,
nasmeh me žene dalje in nisem več na tleh.
Ko si z menoj, podaj mi roko,
naj bo obema lepo.
Ko med seboj pomagamo si – upanje vedno živi.
Sprememba, ki boli, samota, stiska, strah
izgubljajo se v sreči, nosiš jo v rokah,
utrgaš drobno rožo, odideš v sončen dan,
tam trden je korak tvoj z obeti obsijan.
Ko si z menoj, podaj mi roko,
naj bo obema lepo.
Ko med seboj pomagamo si – upanje vedno živi.
Kot duša in srce odločno je telo,
svetla je prihodnost, jasno je nebo,
stopajmo pokončno, vztrajamo trdno,
in molitev naša uslišana naj bo!
Ko si z menoj, podaj mi roko,
naj bo obema lepo.
Ko med seboj pomagamo si – upanje vedno živi.