Posavski osteoporotiki med Rezijani

Rezija je alpska dolina v severovzhodni Italiji v pokrajini Videm, ta pa sodi v deželo Furlanija  ̶  Julijska krajina. Na slovenski strani meji na občini Kobarid in Bovec, sicer pa še na italijanske občine Beneške Slovenije – Chiusaforte (Kluže), Lusevera (Bardo), Resiutta (Na Bili) in Venzone (Pušja ves). Meri 119 km2 in ima danes le še kakih 1000 prebivalcev (za primerjavo: občina Brežice meri  268 km2 in ima nekaj čez 24.000 prebivalcev). Naselja v dolini so Ravanca, Bilä, Osojane, Njiva, Liščaca, Solbica, v zatrepu doline pa Korito, vendar prebivalci v njem niso nastanjeni skozi vse leto. Rezija je od Trsta oddaljena okrog 90 km, od Vidma pa okrog 35 km. Iz Slovenije je najhitreje dostopna preko mejnega prehoda  Rateče ali Učja.

Moja noč pred 29. majem je minila brez spanja, saj je iz vseh medijev donela deževna vremenska napoved, mi pa namenjeni v Rezijo! In tako je tudi bilo  ̶  naliv za nalivom, komaj se je kaj videlo skozi avtobusna stekla. Potem pa – glej – čudo: nekajurni obisk Ravance in Solbice je minil brez uporabe dežnikov.

Občutek sonca je dal našemu obisku Sandro Quaglia, muzejski kustos, ki nas je tako prevzel, da bi ga poslušali ves dan. Neverjetno kakšna sposobnost komunikacije s poslušalci, niti za trenutek nam ni padla koncentracija, tako magična je bila njegova pripoved o življenju kakih tisoč Rezijanov (le toliko jih namreč še živi tu) in rezijanščini. Pa ne samo to: tudi zapel je, igral na citre in plesal! Nisem vedela, da imajo otroci pouk samo v italijanščini, da slovenščine (knjižne) ne razumejo, tako kot mi ne razumemo njih razen če smo starejša generacija, ki še pozna stare izraze za določena poimenovanja.
kulturnem domu „Ta rozjanska kulturna hiša“ smo bili z demonstracijo glasbe in plesa v živo poučeni o posebnostih njihove folklore in ljudskih pesmi, na sedežu naravnega parka “Julijske predalpe” (Prealpi Giulie) pa smo se srečali tudi z „zverinicami iz Rezije“ (nagačenimi predstavniki živalskih vrst). Rezijanske zverinice in njihove poučne pravljice so spremljevalke  številnih generacij otrok. Po gradivu, ki ga je na tem območju zbral in raziskoval dr. Milko Matičetov, je leta 1973 izšla zbirka ljudskih pripovedi  „Zverinice iz Rezije”, ki so oživele tudi v radijskih, lutkovnih in televizijskih predstavitvah. Preproste živalske prigode služijo za prispodobo nenehne lakote, lakomnosti in brezmejnega pohlepa.

Muzej brusačev v Solbici je vzbudil primerjavo z ribniškimi krošnjarji, vas sama pa je kot ena redkih ohranila podobo izpred potresa 1976. leta. Rezijanski brusači so potovali po avstro-ogrskih deželah,  po Balkanu in Italiji, brusili nože, škarje in ostalo rezalno orodje ter z zaslužkom svojim družinam zagotovili sorazmerno dobro življenje. V Muzeju rezijanskih ljudi smo spoznali način nekdanjega življenja v teh odmaknjenih visokih krajih.

Ko smo se vračali proti jugu, nas je spet zalivalo, o čemer priča ena od priloženih fotografij. Neprijazno vreme ni zmotilo prijetnega razpoloženja vseh v avtobusu. Številne pohvale ob koncu so to potrdile, navajam besede ene od udeleženk, gospe Milke Senčar, ki je takole zapisala:

“Moram se še enkrat zahvaliti za organizacjo včerajšnjega izleta. To ni bil samo izlet in prijetno druženje, temveč je bila prava poučna ekskurzija. Zahvala in čestitke tudi vodički ge. Vesni. Pokazala je veliko vsestranskega znanja. Hvala vodstvu našega društva in čestitke. Želim vam uspešno delo še naprej.”

 
 
 
 
 
 
 
 
 
Besedilo in slike: Milena Jesenko