Prof. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., tedaj še mlad specialist, je z Zvezo prvič sodeloval na svetovnem dnevu osteoporoze leta 1999, torej še pred uradnim nastankom Zveze. Odtlej je nepogrešljiv sodelavec.
Je avtor več knjig in strokovnih člankov. Rad reče, da epidemije osteoporoznih zlomov ne bodo zajezili zdravniki sami in da si uspeh lahko obetajo le ob sodelovanju z bolniki. Med pogovorom pove, da se Slovenija lahko pohvali tudi na področju osteoporoze. Je med šesterico držav, ki jim je uspelo znižati relativno število zlomov na prebivalca, in vodilna evropska država pri uporabi metode FRAX.
Kako se spominjate začetkov sodelovanja z Zvezo društev bolnikov z osteoporozo Slovenije in v čem kot zdravnik prepoznavate pomen in vlogo društev bolnikov?
Čas res hitro teče. V ta del medicine in sodelovanje z ljubljanskim društvom me je vpeljala profesorica Andreja Kocijančič, začetnica na področju osteoporoze v Sloveniji. Sam sem bil takrat mlad zdravnik in sem se tega lotil z velikim entuziazmom in veseljem. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je denar gonilo razvoja in da ga je bilo na začetku na tem področju bistveno več kot danes. S člani društva smo zavedanje o osteoporozi zelo hitro dvignili na visoko raven, organizirali smo številna predavanja, navsezadnje je takrat vzniknilo tudi pričujoče glasilo. Aktivnosti tako zdravnikov kot pacientov, združenih v društvih, so se čez noč razmahnile in pokazale kot zelo napredne. Spomini na sodelovanje so zato še vedno prijetni.
Sprašujete me o vlogi društev. Kot zdravnik sem že večkrat povedal, da je osveščen bolnik nekaj najboljšega, kar se zdravniku lahko zgodi. Takšen bolnik obenem tudi prisili zdravnika, da postaja še boljši in išče nova znanja. Moram priznati, da so nam na področju dela z osteoporozo osveščeni bolniki zelo olajšali delo.
S staranjem prebivalstva se povečuje tudi število bolnikov z osteoporozo. Smo še pravočasni, da lahko obvladamo osteoporozo, preden ta postane neobvladljiv zdravstveni in finančni problem?
Staranje prebivalstva bo pomembno krojilo prihodnost. Na mizi imam povsem sveže podatke, kaj si lahko obetamo. V Sloveniji se bo delež žensk, starejših od 75 let, v naslednjih desetih letih povečal za dobrih 20 odstotkov. To je številka, ki nas mora skrbeti.
Po oceni Mednarodne fundacije za osteoporozo je bilo v Sloveniji lani 100.000 bolnic in 25.000 bolnikov z osteoporozo. To je 5,4 odstotka vseh prebivalcev v Sloveniji, kar ni malo. S staranjem prebivalstva se nam bodo te številke še povečevale.
Glede pravočasnosti pa se mogoče lahko celo nekoliko pohvalimo. Slovenija je namreč po razpoložljivih podatkih ena izmed redkih držav, v katerih se je stopnja zlomov zmanjšala. Sama absolutna številka zlomov se je sicer nekoliko povečala, s 15.510 zlomov leta 2010 na 16.630 leta 2019, če pa število preslikamo na število prebivalcev, gre za nekaj odstotni upad.
Slovenija je tako med šestimi evropskimi državami, kjer se je stopnja zlomov zmanjšala in med njimi zaseda tretje mesto. Pred nami sta le še Madžarska in Estonija.
Kje iskati vzroke?
V tem, da smo na pravi poti in da dobro delamo.
V obdobju, ko sodelujete z ZDBOS, smo bili deležni dveh večjih novosti, dobili smo FRAX in osteoporozo vpeljali v referenčne ambulante. Kako pomembni sta bili ti dve prelomnici na področju pristopa do odkrivanja in zdravljenja osteoporoze?
To je tudi odgovor na prejšnje vprašanje.
Računanje verjetnosti za zlome po metodi FRAX je bilo ena takšnih dobrih stvari. Najnovejši podatki tudi tukaj kažejo na uspeh Slovenije, saj smo vodilna država po uporabi FRAX-a glede na število prebivalcev.
V Sloveniji opravimo približno 8000 FRAX izračunov na milijon prebivalcev. Na drugem mestu je Velika Britanija s 5500 izračuni, kar pomeni, da krepko vodimo. Ker se radi primerjamo s sosednjimi državami, naj povem, da jih na Hrvaškem opravijo približno 500, Avstrijci pa 2500 na milijon prebivalcev.
Druga dobra stvar so referenčne ambulante. So znak, da je tudi država prepoznala osteoporozo kot pomembno bolezen, z nekaj izboljšavami bi lahko ta projekt postal še boljši.
Oviri, ki ju sam še vidim na poti do uspešnejšega odkrivanja in zdravljenja osteoporoze, sta samoplačniško merjenje mineralne kostne gostote in oskrba najbolj ogroženih bolnikov, ki so že utrpeli zlome. Nimamo namreč posebnih služb, ki bi skrbele za te bolnike. Na tem področju bi si v naslednjih petih do desetih letih želel izboljšav.
Zdi se, da zadnja leta na področju zdravljenja osteoporoze ni veliko novega, saj ni novih zdravil. Ali to pomeni, da osteoporoza ni deležna tolikšne pozornosti kot druge bolezni ali pa se na tem področju vendarle dogaja kaj novega?
Ta vtis je mogoče malce napačen, saj podatki o finančnih izdatkih za osteoporozo kažejo drugačno sliko.
V Sloveniji so se stroški za obravnavo zlomov med letoma 2010 in 2019 povzpeli s 56 na 95 milijonov evrov. Porast je 71-odstoten in to nas uvršča v zgornjo polovico evropskih držav. Samo za zlome je šlo lani 60 milijonov evrov, za dolgotrajno oskrbo zlomov, predvsem za fizioterapijo in podobno, skoraj 27 milijonov evrov in za zdravila 8 milijonov.
Torej se kar nekaj dogaja, denarja za to gre veliko. Kar se zdravil tiče, je res nekaj zatišja. Novo zdravilo odanakatib je sicer dobro obetalo glede samega zdravljenja osteoporoze, a je imelo preveč neželenih učinkov in so ga po dolgi poti razvoja umaknili s trga.
Na trgu sta trenutno novosti anabolno zdravilo abaloparatid, ki v Evropi ni registrirano, in romosozumab, biološko zdravilo z dvojnim učinkom, ki hkrati zelo intenzivno gradi novo kost in zavira kostno razgradnjo. Bolniki ga v obliki podkožne injekcije prejmejo enkrat na mesec, zdravljenje je omejeno na eno leto, čez čas pa ga je možno ponoviti.
V Evropski uniji je to zdravilo že odobreno, zaenkrat pa še ne vemo, kdaj pride v Slovenijo. Na področju osteoporoze se dogaja tudi sprememba v pristopu k zdravljenju. Najbolj ogroženim bolnikom za osteoporozne zlome, denimo tistim, ki so nedavno utrpeli zlom vretenca, bi radi omogočili zdravljenje z osteoanabolnimi zdravili, ki spodbujajo gradnjo kosti.
Tudi v Sloveniji smo zdravniki že oddali vlogo na zdravstveno zavarovalnico, da bi edino pri nas registrirano osteoanabolno zdravilo, to je teriparatid, lahko bolnikom z zlomi vretenc predpisovali kot prvo zdravilo. Torej takoj in ne šele, ko vse ostalo ne deluje. Vemo namreč, da so prav zlomi vretenc najresnejši pokazatelj bolezni in predstavljajo veliko verjetnost, da bo v kratkem času prišlo do novega zloma. Izkazalo se je, da so ti bolniki zelo ogroženi za nove zlome v prvih dveh letih in ta čas je ključen za ukrepanje.
Osteoporoza se na zunaj ne zdi nič travmatičnega in usodnega. Nam lahko poveste, kako hudo je lahko v resnici, do vas namreč prihajajo bolniki z najtežjimi zapleti?
Včasih je veljalo, da je osteoporoza kozmetična bolezen in da gre pri vsem skupaj zgolj za nepotrebno zapravljanje denarja. Mislim, da danes takih predsodkov ni več, saj je po večkratnem zlomu vretenc ali kolka jasno, da je stanje resno. Ti ljudje so zelo prizadeti, kakovost njihovega življenja se zelo zmanjša, nekateri zaradi zlomov tudi umrejo. Gre za bolezen, ki terja resno obravnavo. Tudi pacienti, ki to doživijo, povedo, da si niso nikoli predstavljali, kako grozno je, če zaradi osteoporoze doživiš več zlomov vretenc naenkrat.
Pogovarjala se je: Nataša Bucik Ozebek
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sočnica, oktober 2020