Beseda fizioterapija izhaja iz grščine in je sestavljena iz dveh besed: physis v stari grščini pomeni naravo, therapia pa zdravljenje.
Eno od svetovnih prelomnic na področju fizioterapije pomeni leto 1780, ko je v Parizu izšla knjiga z naslovom Medicinska in kirurška gimnastika. Seveda ni šlo za gimnastiko v današnjem pomenu besede, temveč za terapevtsko vadbo. Napisal jo je zdravnik Joseph Clement Tossot. Pisal je o rahitisu, zdravljenju jecljanja, mikroklimi, higieni, položajni drenaži, doziranju vaj, o zgodnjem vstajanju po kapi in zaposlitveni terapiji. Knjiga je vsebovala veliko koristnih nasvetov, zato so jo kmalu izdali še v angleškem, italijanskem in švedskem jeziku.
Na naših tleh je bila prva slovenska srednja šola za fizioterapevte ustanovljena leta 1947 v Rovinju, vodila jo je ljubljanska ortopedska klinika. Tri leta kasneje (1950) je bila ustanovljena še višja šola za fizioterapevte v Ljubljani. Nanjo so se lahko vpisali vsi, ki so končali srednjo šolo za fizioterapevte. Višja šola za fizioterapevte je bila tudi prva višja zdravstvena šola v državi. Junija 1954 so sprejeli zakon, s katerim so priznali višješolsko izobrazbo dotedanjim diplomantkam. Prav tako je bil istega leta uradno ustanovljen Republiški zavod za rehabilitacijo invalidov, jeseni 1954 pa še Društvo fizioterapevtov Socialistične Republike Slovenije.
Namen fizioterapije
Namen fizioterapije je razvijati, vzdrževati ali ponovno vzpostaviti optimalno gibanje in funkcijske sposobnosti pri posameznikih v vseh življenjskih obdobjih.
Sposobnost gibanja je namreč pomemben del vrednotenja, ali je človek zdrav in kako kakovostno živi. S fizioterapijo se lahko srečamo ob različnih dogodkih in v različnih obdobjih: ob boleznih, okvarah, poškodbah, v starosti, po porodu, dolgotrajnem stresu. Lahko je zgolj del promocije zdravja in preventive, lahko je del zdravljenja, lahko del rehabilitacije po boleznih in poškodbah.
Fizioterapevt le redko deluje sam; sodeluje z bolnikom, z ostalimi zdravstvenimi strokovnjaki v procesu zdravljenja, sodeluje z negovalnim osebjem, družinami bolnikov in s skupnostjo. Pomoč fizioterapevta ljudje najpogosteje potrebujejo po poškodbah (zvinih, zlomih, padcih), po operativnih posegih, pri bolečinah v križu in vratu, po vsakodnevnem stresu in prenapetosti, ki vodi v psihično in fizično utrujenost. Skorajda stalno fizioterapijo potrebujejo nevrološki in revmatoidni bolniki (bolniki po možganski kapi, s cerebralno paralizo, multiplo sklerozo, nekaterimi oblikami demence). Fizioterapevti izbirajo med različnimi metodami zdravljenja, pač glede na bolnika in njegove težave.
Metode fizioterapije
Med pogosteje uporabljene metode sodijo:
- Aktivno in pasivno razgibavanje (kinezioterapija).
- Manualna terapija. Gre za različne vrste masaž, kjer z uporabo rok in s specifičnim strokovnim pristopom zmanjšujejo bolečino in mišično napetost, povečujejo gibljivost sklepov in mišično moč.
- Toplotno zdravljenje (ogrevanje in ohlajanje z vodo, toplimi oblogami, parafinom, blatom, ledom).
- Hidroterapija in zdravljenje v vodi. Zdravljenje bolnikov, ki trpijo zaradi nepokretnosti, in poškodovancev, ki okrevajo po poškodbi mišic in sklepov, pogosto poteka z uporabo vode. Hidroterapija se izvaja v hidroterapevtskih bazenih z masažnimi kopelmi in s prhanjem.
- Zdravljenje z električnimi tokovi. Zdravljenje z električnimi tokovi (TENS ali angl. Transcutaneous Electrical Nerve Stimulation) je metoda za lajšanje hudih ali stalnih bolečin z delovanjem šibkih električnih impulzov na podkožne živčne končiče. Dražljaji, ki se prenašajo po podkožnih živcih, zavrejo prenos bolečine iz bolečega organa v možgane.
- Respiratorna fizioterapija se uporablja pri obolenjih dihalnega sistema z namenom izboljšanja pljučne funkcije, krepitve dihalnih mišic, zmanjšanja oteženega dihanja in s tem povečanja funkcionalne sposobnosti starostnika. Sestavljajo jo dihalne vaje, terapevtske lege, postopki za izboljšanje čiščenja dihalnih poti.
- Mehanoterapija je protibolečinska metoda z aparaturnimi metodami (ultrazvok, sonofereza).
- Magnetoterapija je regeneracijska terapija pri različnih poškodbah in stanjih, tudi pri osteoporozi, kjer se zdravljenje izvaja s pomočjo magnetnega polja. Izboljša se regenerativna sposobnost tkiva (celice v telesu se dodatno oskrbijo s kisikom), pospeši se celjenje zlomov, zmanjšujejo se vnetni procesi.
Fizioterapevti za ženske
Po svetu in tudi v Sloveniji se lahko diplomirani fizioterapevti po visokošolskem izobraževanju in pripravniški dobi usmerijo v delo na področju zdravja žensk. Pridobiti morajo specialna strokovna znanja s področja preventivne fizioterapije ter znanja in spretnosti za zdravljenje bolezenskih stanj, značilnih za žensko v vseh njenih življenjskih obdobjih. Fizioterapevti, specializirani za zdravje žensk, najpogosteje obravnavajo zdravstvene težave žensk v nosečnosti, ukvarjajo se z medenično bolečino, osteoporozo in zdravjem kosti, zdravjem dojk, zdravjem kardiovaskularnega sistema in drugih mišično skeletnih stanj ter inkontinenco.
Najpomembnejši del fizioterapevtske obravnave pri osteoporozi so terapevtske vaje, katerih namen je vzdrževati ali povečati kostno maso, izboljšati mišično zmogljivost in gibčnost, ravnotežje, srčno žilno pripravljenost, izboljšati telesno držo in dobro počutje, zmanjšati tveganje za padce in preprečiti zlome kosti. Pri resnejših stanjih osteoporoze fizioterapevti skrbijo za lajšanje bolečin in želijo ohraniti bolnike čim bolj samostojne v svojem domačem okolju.
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sončnica, december 2016
Foto: Pexels