“Slovenskemu javnemu zdravstvu bi dal oceno med 7 in 8”, pravi prof. dr. Radko Komadina, dr. med., specialist splošne in travmatološke kirurgije. Zakaj tako visoko oziroma zakaj ne čisto desetko, razkriva v pogovoru.
Prof. dr. Radko Komadina je predstojnik kirurškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Je tudi predsednik Slovenskega zdravniškega društva.
Pred več kot dvema desetletjema je kot mlad zdravnik na enem od zdravniških srečanj v tujini slišal, da Slovenije še ni med državami, ki bi se aktivno spoprijemale z osteoporozo. To ga je spodbudilo, da se je z njo začel resneje ukvarjati. Z Zvezo društev bolnikov z osteoporozo Slovenije sodeluje vse od njenega začetka in rad je privolil v pogovor.
Kako se spominjate začetkov sodelovanja z Zvezo društev bolnikov z osteoporozo Slovenije?
To je res že zgodovina (smeh). Slovenska mentorica in voditeljica na področju osteoporoze je bila prof. dr. Andreja Kocijančič, sam sem bil takrat doktorski študent, mlad specialist, in pri svojih raziskovalnih nalogah sem kot travmatolog prišel tudi do zloma kolka. Hočeš nočeš sem se takrat srečal tudi s kostnino in jo začel raziskovati. Ob profesorici Kocijančičevi nas je bilo tedaj kar nekaj mladih zdravnic in zdravnikov, ki smo hoteli na tem področju doseči kaj več. V sklopu mednarodnega sodelovanja sem nekoč prisostvoval sestanku, na katerem so na tablo projecirali seznam držav, ki so se že organizirale in pristopile k aktivnostim v boju zoper osteoporozo.
Objavljen je bil tudi seznam nesodelujočih in med njimi je pisalo Slovenija. Spominjam se, kako sem pridrvel k profesorici Kocijančičevi in ji poročal o tem. Kmalu so nastale nacionalne akcijske mreže, ki so vključevale raziskovalce, zdravnike, ki neposredno obravnavajo bolnike z osteoporozo, in civilno družbo, torej društva bolnikov. Jaz sem se mreži priključil kot raziskovalec.
V čem vi kot zdravnik prepoznavate pomen in vlogo društev bolnikov?
Sodelovanje z nevladnimi organizacijami bolnikov je izvrsten vzvod, da se stvari v tej rigidni zdravstveni politiki spreminjajo. In če pogledam nazaj, je bila na področju osteoporoze prehojena lepa pot.
Sodelovanje s civilno družbo je bilo zame sprva povsem nekaj novega, a hitro smo v stroki prišli do spoznanja, da je to zelo dobro, saj lahko znanje in ugotovitve tako najhitreje širimo v družbo. Poleg tega lahko skupine oziroma združenja bolnikov vplivajo na zdravstveno politiko kot razširjevalci novih pobud in idej. Tudi za osteoporozo smo začeli iskati somišljenike v civilni družbi in se najprej povezali z bolnico Vero Grünfeld, nato pa skupaj z dvanajstimi splošnimi bolnišnicami, ki obravnavajo osteoporozne zlome, prišli do lepe mreže društev in Zveze. Mednarodna nagrada za najbolj aktivno nacionalno združenje, ki jo je leta 2005 prejela Zveza, nam je dala veliko veselja in zagon za naprej. Z dobrim sodelovanjem med raziskovalci, zdravniki in civilno družbo smo odprli tudi vrata zdravstvenega ministrstva.
Medtem ko so se ustanavljala prva društva bolnikov po Sloveniji, ste zdravniki svoje študente šele začeli učiti o geriatriji, o krhkosti kosti … Kako je védenje o osteoporozi odtlej napredovalo?
Ko sem pred 30 leti iskal temo za svojo magistrsko nalogo, mi je eden od znanih učiteljev rekel, naj pustim osteoporozo pri miru, češ ta pride in gre, naj raje študiram o inplantatih. A do danes je to védenje izjemno napredovalo, razvijala so se nova zdravila, vedno bolj so ciljno usmerjena, vedno manj imajo stranskih učinkov. Trenutno smo v dobi bioloških zdravil, na obzorju pa je že naslednja generacija in verjetno ne bo dolgo, ko bomo prišli tudi do možnosti zgoščanja kosti in njihove povrnitve v čas mladosti. To ne pomeni, da bomo začeli pomlajevati ljudi, a korak za korakom se bomo z anabolnim zdravljenjem bližali tej nekoč nedosegljivi ideji.
Kot kirurg se pogosto srečujete z zlomi kolkov. Se številke zlomov še povečujejo?
Povečujejo se na račun vedno starejšega prebivalstva in glede na demografske napovedi rešitve tega problema še ni na vidiku. V bližnji prihodnosti bo v Sloveniji več kot tretjina prebivalstva stara nad 65 let in pričakovati je, da bodo ti v zdravstveni sistem prinašali vse svoje kronične nenalezljive bolezni. Večina razvitih zdravstvenih sistemov v Evropi temu že prilagaja svoje zmogljivosti in povečuje delež bolnišničnih kapacitet za bolnike v tretjem življenjskem obdobju.
Ste predsednik Slovenskega zdravniškega društva in nedavno ste opozorili, da je ključni dejavnik pri obvladovanju epidemije novega koronavirusa dobro delujoče javno zdravstvo. Kam bi uvrstili naše javno zdravstvo na lestvici od 1 do 10?
Javno zdravstvo je tako dobro in robustno, da je zdržalo epidemijo koronavirusa. Bili pa bi zelo prevzetni, če bi trdili, da ne potrebuje nobenih sprememb. Sistem je razgalil kar nekaj težav, srečujemo se z daljšanjem čakalnih dob in slabšanjem dostopnosti zdravstva za bolnike. S takšnimi težavami to ne bo več javni zdravstveni sistem, če javnosti ne bo dostopen.
Zaskrbljujoč je podatek onkološkega inštituta, kako se je v tem času zmanjšal pričakovani mesečni priliv novih bolnikov. Neverjetno bi bilo, da je kar naenkrat raka manj, velika verjetnost je, da ti bolniki tavajo nekje v sistemu in še niso prišli do obravnave.
Epidemija je pokazala tudi, da je e-medicina na daljavo precej podobna lizanju sladoleda skozi šipo. Nemalo organiziranih skupin bolnikov je v zadnjih tednih opozorilo, da vsi ljudje niso vešči dela z računalnikom. Tudi mi naše študente medicine učimo, da je osnova vsake diagnostike temeljit klinični pregled. Če mi nekdo svoje stanje v najlepšem pesniškem jeziku opiše po elektronski pošti, še vedno ne vem, ali je hudo bolan ali pa sploh ne.
Slovenskemu javnemu zdravstvu bi zato dal oceno med 7 in 8, med dobrim in prav dobrim. Nevarno bi bilo tudi, če bi nekoč v sistemu dosegli odlično oceno 10. To bi potem takoj pomenilo pot navzdol. Stara kirurška resnica pravi, da je kirurg, ki mu je vse jasno, hudo nevaren kirurg. In verjetno bi to lahko prenesli tudi na kakšno drugo področje.
Imate kakšno misel za zaključek?
Zaključka ne sme biti (smeh). Še zdaleč nismo na cilju. Vsaj v bolnišnicah bomo morali razumeti, da zlom kolka pomeni zgolj zaplet nekega kroničnega geriatričnega stanja. V Slovenskem zdravniškem združenju in v Zdravniški zbornici pozivamo ministrstvo za zdravje, da Slovenija čim prej dobi specializacijo iz geriatrije, da bomo lahko bolnike v tretjem življenjskem obdobju obravnavali celovito in ne zgolj zdravili posamičnih težav. Nikoli ne moremo reči, da smo prišli do cilja. So le etapne zmage, kot sedaj pri Rogliču (pogovor je tekel v času dirke Tour de France – op. p.), Pariz pa je še daleč.
Intervju pripravila in zapisala: Nataša Bucik Ozebek
Objavljeno v reviji Sončnica, oktober 2020