DBO Ljubljana: Po karanteni vadba na Letnem telovadišču v Ljubljani

Ker se zaradi preventive in preprečevanja okužbe z novim koronavirusom še vedno ne sme uporabljati zaprtih prostorov, se je naše društvo odločilo, da v mesecu juniju nadaljujemo s preventivno vadbo na Letnem telovadišču Ljubljana.

Z vadbo bomo nadaljevali vsak ponedeljek ob 10. uri, vse do konca meseca junija. Pobrskala sem po podatkih o zgodovini tega prostora, saj je dobro, da poznamo zanimivosti svojega mesta.

Letno telovadišče se razteza tik ob južni meji kopališča Ilirija. Nastalo je davnega leta 1896, potem ko je padlo zanimanje za oglede kolesarskih tekem. Kdaj so začeli telovadišče uporabljati samo Sokoli, ni zabeleženo. Zemljišče je bilo do srede dvajsetih let 20. stoletja mestna lastnina, kasneje se vodi kot last Narodnega doma, sedaj pa je spet njegov lastnik  Mestna občina Ljubljana.

Ko so po koncu 1. svetovne vojne prestavili železniško progo na zahodno stran telovadišča, je to izgubilo veliko ozemlja ob veličastnih vhodnih vratih s tivolske strani. Srce telovadišča, velika tekaška elipsa, pa je ostalo. Tu so skozi leta tekali, skakali in telovadili učenci in dijaki okoliških šol.

Ob južnem robu letnega telovadišča stoji stara zgradba, imenovana Študijska telovadnica. Med 1. svetovno vojno je bila konjušnica, med obema vojnama kino, po drugi svetovni vojni pa skladišče. Leta 1952 so po načrtih P. Pavšiča predelali objekt na letnem telovadišču v telovadnico za orodno telovadbo.

V njej so zelo uspešno vadili naši najboljši telovadci: Miro Cerar, Janez Brodnik, Tine Šrot, Milenko Kersnič, Mitja Petkovšek in mnogi drugi.

Zdaj je Študijska  telovadnica temeljito obnovljena in jo uporablja ŠD Narodni dom, ki se je velikodušno izselilo iz starega Narodnega doma, čeprav je v njem imelo v podpritličju svoje prostore že od leta 1863. Tako je bila Narodni galeriji omogočena nadaljnja širitev.

Letno telovadišče premnogi Ljubljančani z veseljem uporabljajo za vsakodnevno rekreacijo, čeprav je predvsem tekaško progo zob časa že precej načel.

Tekst in foto: Metka Janc