Ljubljančanki Nadi Superina krhke kosti nagajajo že dve desetletji. Zdravila za zdravljenje osteopenije in osteoporoze so ji vsa ta leta povzročala številne in hude stranske učinke, zato je z zdravljenjem večkrat prenehala in ga celo odklonila. „Napaka,“ pravi danes, s šestimi zlomljenimi vretenci ujeta v tritočkovni steznik. Čeprav je njena zgodba težka, jo želi deliti z drugimi. V razmislek in poduk, da se z zdravjem in opozorili zdravnikov ne gre igrati. Sedaj upa, da ji bo podarjena še zadnja priložnost in jo bodo biološka zdravila obdržala na nogah čim dlje. V pripovedovanju svoje zgodbe se Nada vrne 20 let nazaj, ko jih je štela 45. „Tedaj me je osebna ginekologinja poslala na denzitometrijo. Šla sem na polikliniko v Ljubljani, takrat je bilo slikanje še zastonj,“ se spominja. Meritve so pokazale osteopenijo, dobila je hormonske tablete, ki jih je jemala naslednjih nekaj let, dokler ji niso zaradi ginekoloških težav odstranili maternice. „Dobila sem druga zdravila, stanje se je umirilo, na vse skupaj sem malo pozabila, a ko sem nekje prebrala, da ta zdravila povzročajo
raka na dojkah, sem se ustrašila. Zdravila sem prenehala jemati,“ pripoveduje. K temu jo je spodbudilo tudi mnenje znanke in njenih dveh otrok – zdravnikov, češ da so zdravila za osteoporozo larifari ter da je edino pomembno, da se varuje padcev. Nada je mnenje kupila in ga vzela za svojega. Padcem se je
izognila, leta so tekla, njene kosti pa so se potihoma in brez opozorila krhale. Pred šestimi leti je znova odšla na preventivno slikanje z DXA aparatom. Rezultati so bili neizprosni. Osteopenija se je spremenila v osteoporozo. Znova je dobila tablete, enkrat na mesec naj bi jemala tiste iz skupine bisfosfonatov. Njeno telo se je nanje odzvalo z burno reakcijo. Dobila je vnetje želodčne stene in požiralnika, večkrat
se je soočila z vnetjem sinusov in glasilk. Kljub vsem težavam je z zdravljenjem vztrajala dve leti in pol, osteoporoza se ji je tudi nekoliko popravila, a stranski učinki zdravljenja so bili prehudi. Njen prebavni trakt je bil uničen. Z osebno zdravnico sta ugotovili, da se vnetja dogajajo zatem, ko vzame zdravilo, zato sta zdravilo zamenjali. Zdravnica ji je predpisala zdravilo v obliki praška z vsebnostjo stroncijevega ranelata, Nado pa je zopet premagal strah pred stranskimi učinki. Prebrala je namreč, da zdravilo povzroča krčne žile. Obe njeni babici sta umrli zaradi tega. Strah je bil prevelik in zdravilo je ostalo v predalu. Kmalu nato so se ji začele pojavljati bolečine v križu in hrbtu, zdravniki so jih povezovali z išiasom. Več kot leto dni je bolečine premagovala z masažami, telovadbo in gibanjem. Nato je znova odšla na DXA meritev. Rezultati so bili še alarmantnejši. „Huda osteoporoza in eno zlomljeno vretence,“ ji je sporočila zdravnica Kozlevčarjeva in priporočila biološko zdravilo, ki ga bolnikom enkrat
na pol leta vbrizgajo z injekcijo. „Znova me je skrbelo,kako bo s stranskimi učinki. Zdravila lahko prenehaš jemati, tega pa ne moreš kar povleči iz svojega telesa. Odločila sem se, da se bom nad osteoporozo spravila z zdravo hrano, s soncem, telovadbo in z gibanjem, zdravljenje pa sem zavrnila,“ pripoveduje. Po šestih mesecih je konec letošnjega maja pristala v bolnišnici s šestimi zlomljenimi
vretenci. „Bila sem pošteno okarana, zdravniki so se čudili, kako sem sploh še lahko prišla do bolnice. In to peš,“ se spominja. Pristala je na zdravljenje z biološkim zdravilom in kot bi se nekdo hotel z njo pošteno pošaliti – zdravljenje z njim nima nobenih stranskih učinkov. Ima pa steznik, že pol leta obiskuje bolnišnice in fizioterapijo, pripravlja se na selitev iz stanovanja v tretjem nadstropju v pritličnega, ob morebitnem poslabšanju jo čaka voziček. Ko njeno ravnanje poskušam nekako upravičiti, saj da je bila zaradi vseh stranskih učinkov lahko v dilemi glede jemanja zdravil, se ne strinja. „Vseeno je bolje potrpeti s stranskimi učinki kakor pa pristati na vozičku,“ odvrne. „Naredila sem napako, zamudila sem leta zdravljenja. In čeprav mi ni v ponos, svojo zgodbo želim deliti prav zaradi
tega, da moje napake ne ponovi še kdo. Ljudem svetujem, naj zaupajo zdravnikom, ti vendarle ravnajo v dobro bolnika,“ opozarja. Vsem težavam navkljub Nada ne obupuje in optimistično premaguje vsak dan. Osteoporoza je postala del nje. Ob koncu pogovora mi prišepne še tisto o kovačevi kobili: že skoraj desetletje je članica ljubljanskega društva bolnikov z osteoporozo, nanj je naletela, ko je po
postavljeni diagnozi iskala informacije o bolezni na internetnih straneh. „V društvu sem bila vedno aktivna, veliko ljudem sem svetovala in jim pomagala, nase pa pozabila…, še huje, škodovala sem si!“ doda. Da je zdravila potrebno jemati, se strinja tudi Duša Hlade Zore, predsednica ZDBOS. Ob stranskih učinkih pa velja, da se je potrebno glede njih čim prej pogovoriti z zdravnikom in skupaj poiskati alternativno rešitev. Tudi če gre le za strah pred njimi. S tem bomo namreč veliko več naredili za svoje zdravje, kot če bomo zdravila zgolj pospravili v predal.
Nataša Bucik Ozebek
Nadina zgodba v poduk