Magda Rajer Kočar: Štajerka na Primorskem

1-IMG_87901-IMG_8794

MAGDA RAJER KOČAR. Letnik 1921. Devet desetletij
in še nekaj let poleg, a bistrega uma, okretna in živahna
gospa, ki ne umanjka na dnevih zdravja novogoriškega osteološkega
društva. Novembra 2014 sva se kar v bazenu
hotela Talaso v Strunjanu, medtem ko je še kar plavala,
dogovorili za tale pogovor. Za Sončnico. Za spodbudo
bolnicam. Za zgled nam, ki mlajše tarnamo in se vnaprej
bojimo tegob visokih let. Seveda je hotela, da jo tikam. A
ni šlo. Ni šlo iz velikega spoštovanja do gospe, ki sem jo na
Zvezi društev bolnikov z osteoporozo Slovenije spoznala
tam okoli leta 2003 in z zanimanjem prisluhnila njenim
tehtnim mislim.
Magda, kolegice iz vašega društva so ponosne na vas,
pravijo, da ste njihov zaščitni znak. Vašo življenjsko
zgodbo bi radi prebrali v Sončnici. Kaj bi nam zaupali
o sebi?
Rojena sem bila v Zrečah v času Kraljevine Srbov, Hrvatov
in Slovencev. V času mojega življenja se je menjalo
kar nekaj držav. Osnovno šolo sem obiskovala v Mozirju,
državno trgovsko šolo v Celju v Kraljevini Jugoslaviji, v
FLRJ sem po 2. svetovni vojni opravila še dva letnika, da
sem šla lahko na višjo komercialno šolo v Maribor. Potem
pa sem delala v različnih službah v prejšnji skupni državi,
ki se je nazadnje imenovala SFRJ, in dočakala samostojno
Republiko Slovenijo, v kateri uživam blagodati upokojenskega
stanu. Moja sestra se je poročila v Novo Gorico, a je
mlada umrla. Svak me je prosil, naj mu pridem pomagat.
Pa sem šla in kasneje postala mama nečakom, zdaj pa
sem babica in že kar sedemkrat prababica, čakam osmega
pravnuka.
Kaj pa vaša osteoporoza? Vem, da ste prav vi ustanovili
osteološko društvo v Novi Gorici.
To je zgodba. Na pregledu v šempetrski bolnišnici so
ugotovili, da imam osteoporozo. V Ljubljani je že bilo
društvo osteoporoznih bolnikov, za katerega je dala pobudo
dr. Andreja Kocjančič. In prav ona je svetovala,
naj naredimo kaj takega tudi v Novi Gorici. Da naj se jaz
zmenim z dr. Jugovo. In tako sem se v decembru 1997 lotila
te naloge. Prav nič nisem vedela, kako se to naredi, saj
v življenju nisem počela kaj podobnega. Pa sem si rekla:
bo že nekako. Objavili smo, da ustanavljamo društvo, dr.
Jugova je obveščala še po svoji strani in na ustanovnem
zboru se nas je zbralo 35 žensk. Otepala sem se, da bi bila
predsednica, no, potem sem društvo vodila osem let. Sem
pa vesela, da je goriško društvo še vedno zelo uspešno in
močno.
Kolesarite še? Slišim, da tudi avto še vedno vozite.
Kolesarim ne več. Pred tremi leti me je prizadela lažja
možganska kap, zato bi bil prevelik izziv usode, da bi še šla
na kolo. Saj veste, ravnotežje … Ne bojim se drugega, kot
da bi naredila težave svojcem, če bi padla. Avto je pa druga
zgodba. Imam ga zelo rada in voznica sem že od leta 1952.
Voziti je zame eno samo veselje.
Bi zaupali bralcem Sončnice tisto hudomušno
anekdoto z zdravniškega pregleda za podaljšanje
vozniškega dovoljenja?
Ah, ne! To ni za objavo! Če pa že vztrajaš, bom povedala.
Starejši vozniki moramo vsake toliko časa opraviti
zdravniški pregled, da presodijo, kakšne so še naše sposobnosti,
potem nam podaljšajo vozniško dovoljenje. Tako
sem na zadnjem pregledu prišla v ambulanto in povabila
zdravnika na vožnjo z menoj. Začudil se je, kaj je zdaj to,
pa sem mu rekla: »Vabim vas, da greste z mano na poskusno
vožnjo, da boste videli, kakšna voznica sem, in mi mirne
vesti dali potrdilo, da lahko še vozim!«
No, zdravnik se peljat ni šel, vozniško pa so mi podaljšali
do leta 2016. Ampak samo za kratke relacije, na
območju občinskih meja se lahko vozim. Do Šempetra,
Solkana, v Staro Gorico … To pa je tudi dovolj, kam dlje
me moji niti ne bi pustili.
Kaj pa novodobna krožišča, na teh se starejši vozniki
včasih težje znajdemo?
Meni niso problem, kje pa! Saj da se pripeljem iz mesta
do svojega doma, moram nujno skozi krožišče. Tega sem
navajena.
Vrt še obdelujete?
Od lani ne več. Križ me izdaja. Enkrat me je stisnilo pri
pletju, tako predinfarktno stanje je bilo, pa sem si rekla:
»Punca, bodi pametna in pusti delo na vrtu vnukinji.«
Pomagam že še malo, nič pa sklanjanja. Se pazim. Takrat
sem se sama odpeljala v ambulanto, zdravnik kar ni mogel
verjeti, da je to res.
Kaj rečete, od kod vam taka čilost?
Bi rekla, da moram biti za to hvaležna svojemu neizmerno
dobremu očetu. Bil je preprost človek iz revne družine,
viničarski otrok iz Šmarij pri Jelšah. Od tam je peš hodil v
Celje v šolo, učil se je ob sveči, potem je v Nemčiji končal
žandarmerijsko šolo. Bil je vztrajen in vztrajnosti je učil
tudi nas, otroke. Vzgajal nas je z lepo besedo, nikoli ni nobenega
udaril. Zelo sem ga spoštovala, ker je živel delavno
in častno. Tako sem se trudila iti skozi življenje tudi
sama. Mislim, da mi je kar uspelo. Najbolj ponosna sem
na otroke svoje sestre, ki sem jim bila kot mama; imajo me
radi, spoštljivi so do mene.
Kako se počuti Štajerka na Primorskem? Kaj še počne
Magda?
V Gorici sem bila izredno lepo sprejeta. Grem pa še vsako
leto na Štajersko, na počitnice v Mozirje, kjer imam sestrično.
Takrat obiščem tudi muzej in knjižnico, tam imam
znance. V mozirskem gasilskem domu visi velika slika
starega očeta, letnik 1826, ki je bil ustanovitelj gasilske
čete. Ko grem po Celju, pa ne srečam več vrstnikov, vsi
so že odšli.
Ja, v Gorici se dobro počutim tudi zaradi osteološkega
društva. V njem sem spoznala čudovite ženske. A
pride čas, ko moraš kaj opustiti. Ko sem negovala bolnega
moža, sem videla, da ne zmorem več vsega: društvo,
družina, vrt … Dobro je, če znaš presoditi, da ne zmoreš
več, da se je treba umakniti z vodstvenega mesta, da se
delo z novim vodstvom nadaljuje, preden se društvo sesuje.
Grem pa še vedno zelo rada s članicami v Strunjan.
Lani sem hodila še k jogi. Počasi pa je vsega manj. No, čas
si krajšam zdaj tudi z reševanjem križank, z branjem. A to
slednje vedno težje.
Aleksandra Gašperin:
»Magda je vzor vsem v društvu. Ponosni smo nanjo in po
njej se zgledujemo. Odlikujejo jo vedrost, plemenitost,
modrost. Njeno življenje je vredno vsega spoštovanja.
Kapo dol!«
Ana Ašanin:
»Nam Magda veliko pomeni in ne nehamo se čuditi njeni
izjemni bistrosti, občutku za pravičnost, še vedno živemu
zanimanju za vse, kar se dogaja v društvu. Če bi ji ne
nagajali sklepi, bi popolnoma pozabili, da je vendar več
kot dvajset let pred nami.«
Magda Rajer Kočar Foto Nataša Bucik Ozebek
Magda, ostanite čili in nasvidenje prihodnjo jesen spet v Strunjanu.
Milena Jesenko