Marijana Škrilec: Hkrati sta šli obe stegnenici

Ko smo Marijano Škrilec poklicali v Černelavce pri Murski Soboti, se je ravno pripravljala, da se posveti angleščini. »Sive celice je potrebno nenehno vrteti, sicer zaspijo,« se zasmeji in pove, da jo v življenju vedno vleče tja, kjer so mladi. In kjer so mladi, so seveda tudi angleščina pa internet, elektronska pošta, pametni telefon … Nič od tega ji pri 76 letih ni tuje. Vseeno je tistega dopoldneva učenje jezika in sodobno tehnologijo postavila na stranski tir in ugodila naši prošnji, naj nam zaupa svojo zgodbo o osteoporozi.

Vrne se sedemnajst let nazaj, praznovala je šestdeseto obletnico, in takrat so meritve prvič pokazale, da so njene kosti načete. Nič čudnega, že zelo zgodaj, pri štiridesetih letih, je na njena vrata potrkala menopavza in se pri njej tudi udomačila. Zgodnji nastop menopavze pa je pogosto kriv, da se ob pomanjkanju hormona estrogena začne rušiti ravnovesje v kosteh. Zdravnica ji je predpisala jemanje ibandronske kisline oziroma zdravila, poznanega pod imenom bonviva.

Predpisano terapijo je redno jemala, kakšnih posebnih pregledov ji niso predlagali, tudi meritev kostne gostote ne. In leta so tekla. Tekla predolgo. Nihče je ni opozoril, da tako dolgo jemanje omenjenega zdravila brez vmesnih meritev ni dobro. Po približno desetih letih nepretrganega uživanja zdravila, so se začele težave.

»Noge so me vedno bolj bolele, resnično bolele, vsak dan sem težje hodila. Moj ortoped me je pošiljal na vse mogoče preiskave, po letu in pol obravnave je kazalo, da je izčrpal čisto vse možnosti in da so krive mišice. Naročil mi je, naj se vseeno trudim, hodim in vzdržujem kondicijo, kolikor se le da. Tudi sama sem si plačevala številne preiskave, da sem prej prišla na vrsto. A ko se teh preiskav nabere in ko začneš odmerjati denar, vseeno pomisliš tudi na stroške in kaj prečrtaš. Saj veste, kosti se ne vidijo, lahko počakajo. Če bi bile te meritve za paciente brezplačne, bi se lahko marsikaj drugače izteklo.«

Zlom obeh stegnenic hkrati

Potem je prišel 4. januar 2016.

»Naše ravnice je pobelilo za vzorec snega, zdrsnilo mi je. Na ravnem sem padla, kaj padla, samo usedla sem se na tla, pa si ob tem zlomila stegnenici na obeh nogah. Da bi si človek hkrati zlomil ti dve pomembni kosti, se mojemu ortopedu še ni primerilo,«

Čakala jo je trnova pot okrevanja. Najprej zahtevna operacija, nato tri mesece strogega mirovanja in kasneje fizioterapija. Marijana iskreno pove, da je marsikdo izgubil upanje, da bo še hodila. Pa je. Zato ker je vztrajna in ker je devica po horoskopu. »Device smo takšne, da mora biti vse perfektno, narejeno do popolnosti, sicer nismo zadovoljne. In mogoče mi je prav to moje nebesno znamenje pomagalo, da sem vztrajala in danes spet hodim, kaj hodim, plešem,« se veseli svojega uspeha.

Kaj se je torej kljub jemanju zdravil zgodilo njenim kostem? Najverjetneje stranski učinek. Zaradi predolgega jemanja zdravila so se določene snovi iz zdravila predolgo nalagale v njeni stegnenici.

»Študije tega ne dokazujejo, a tudi moj zdravnik se strinja, da bo to najverjetnejši vzrok. Ne morem reči, da je bilo moje zdravljenje optimalno, mogoče so me malo spregledali in bi me lahko obravnavali drugače, a sem vseeno prepričana, da to ni bilo storjeno namerno,« pravi danes, ko gleda z vedrejšim pogledom nazaj.

Njen primer je zašel tudi v strokovne članke in sprožil alarm, da so vse paciente iz murskosoboške bolnišnice, ki so podobno dolgo prejemali omenjeno zdravilo, povabili na meritve mineralne kostne gostote. Po zapletu so ji omogočili jemanje biološkega zdravila, ravno letošnjega oktobra se ji izteče dveletno obdobje, ko si vsak dan vbrizga injekcijo.

»Zdravnica v endokrinološki ambulanti me bodri, da so rezultati dobri, da je osteoporoza prešla v osteopenijo. Čaka me še nekaj preiskav, potem bom verjetno s tem zdravilom zaključila, zdravnica pa mi je že razložila, da bova med zdravili poslej poiskali nekaj, kar bo pomagalo vzdrževati primerno stanje mojih kosti,« nam razloži. Tudi na meritve mineralne kostne gostote redno hodi na dve leti, ne da bi jo moral kdo spomniti na to.

Pevka po duši, vzgojiteljica po poklicu

Marijana ve, da zdravila niso vse, zato ohranja zdrav življenjski slog. Tega se je naučila že v vrtcu, kjer je med otroki minila vsa njena delovna doba. »Le redek je dan, ko mi uide moja polurna hoja, v Prekmurskem osteološkem društvu Murska Sobota me ravno danes popoldne čaka telovadba. Hvaležna sem do neba in še nazaj, da je tako,« pripoveduje sogovornica, ki je na pomurskih ravnicah poznana predvsem kot izjemna pevka, človek dobre volje in povezovanja.

»Izhajam iz družine, v kateri so vsi radi peli. Pa tudi moj poklic učiteljice in vzgojiteljice mi je na tem področju veliko dal, dal mi je širino znanja in ljubezen do kulturnega delovanja, ki ga živim. Tako danes sodelujem v dveh pevskih zborih, v Hiši Sadeži družbe pa vodim glasbeno delavnico,« našteje le del svojih aktivnosti.

Posebej pri srcu ji je vodenje mešanega pevskega zbora v domačih Černelavcih, ravno letošnjega novembra nameravajo obeležiti 20-letnico delovanja. Ob odhodu v pokoj se je pridružila še Mešanemu pevskemu zboru Vladimir Močan, ki deluje v okviru Društva upokojencev Murska Sobota. Marijana je predsednica zbora, deklica za vse.

A to še ni vse. Dvanajsto leto vodi glasbene delavnice v medgeneracijskem centru Hiša Sadeži družbe v Murski Soboti. »Videla sem, da tam kuhajo, šivajo, pletejo, a nič ne pojejo. To ni dobro, sem si mislila, in ponudila svojo pomoč,« pove ponosna, da jim je letos uspelo izdati pesmarico 42 ljudskih pesmi. Katera je njena najljubša ljudska pesem? V njenih letih in v njeni družbi dušo najbolj poboža Sem deklica mlada, vesela, sem pravo slovensko dekle …

Omenili smo že, da je bila Marijana vzgojiteljica. Da bo prav, povejmo, da je nekaj let učila v osnovni šoli, ko pa je prišel čas za družino, se je preselila v Mursko Soboto in tam dobila delo najprej v romskem vrtcu v Pušči. »Saj veste, kako močno so Romi povezani z glasbo. In ker sem tudi sama rada pela, res nisem imela nobenih težav, izjemno lepe spomine imam na tisti čas,« zatrdi. V Pušči je bila le kratek čas, nato pa vse do upokojitve delala v osrednjem murskosoboškem vrtcu. »Te male glavice od tebe terjajo veliko truda, tukaj se gradi osnova, znanja ni nikoli dovolj,« je prepričana.

Društvo kot velika košara znanja in prijateljstev

V prekmurskem osteološkem društvu se dobro počuti. Sprejema ga kot eno veliko košaro znanja in prijateljstev, občutek ima, da so vanj včlanjeni sami dobri ljudje, z nenadomestljivo predsednico Marijo Horvat vred.

»Tudi Sončnico predelam od prve do zadnje strani. Zelo rada prebiram zgodbe bolnic … Pomagajo mi, da se ne pomilujem in vidim, da se tudi drugim marsikaj hudega dogaja. Saj veste, ni pomembno, kako padeš, pomembno je, ali se znaš pobrati,« pove še eno modrost.

Pravi, da si ne zapomni nobenega vica, zato pa toliko lažje lepe misli. Sporočilo za vse bralce Sončnice je zato kar zletelo iz nje.

»Zdravje je največji zaklad tega sveta. Pa vendar, zdravi ali ne, moramo biti hvaležni za to, kar imamo. Želim, da bi v zrnu peska znali videti ves svet, v roži na poljani opaziti modrino neba. Da bi znali čas večnosti ujeti v svojo dlan in dobro razdajati ljudem, ki jih imamo radi, in vsem drugim na tem svetu. Če bi nam to uspelo, bi bilo življenje neskončna lepota.«

Marijani se zahvaljujemo za njeno zgodbo in upamo, da smo njen radostni pogled na svet uspeli ujeti tudi v te vrstice.

Zapisala: Nataša Bucik Ozebek
Prvič objavljeno v reviji Sončnica, november 2022