Marija Šek Foto Silvestra Brodnjak
Marija Šek je doma iz Zasavcev, vasice blizu državne meje
z Madžarsko oziroma blizu Miklavža pri Ormožu. Z 82
leti je ena najstarejših članic Društva za osteoporozo Ormož.
Za osteoporozo se zdravi že več kot dve desetletji.
Marija je vse življenje preživela ob delu doma na
kmetiji. Sedaj je že nekaj let vdova, a ji družbo delajo sin
in njegova družina. Tudi hčeri se vračata domov in ko se
vsi zberejo, jih je lepa skupina. Marija ima namreč sedem
vnukinj, lani pa je dočakala tudi fanta: svojega prvega
pravnuka. Ko se pogovarjava o otrocih, se spomni svoje
mladosti. Otroštvo je preživela med drugo svetovno vojno.
„Zadnje bitke druge svetovne vojne so se odvijale prav
pri nas, živeli smo tako rekoč na fronti. Nemški oficirji
so nas podili iz vasi, navadni vojaki pa so vendarle imeli
nekaj srca in so nam pustili ostati. Saj pobijali niso, tudi
hrane smo nekaj vendarle imeli, a strah je bil velik …,“ premolkne
ob pripovedovanju. „Pravijo, da je danes hudo, a
tako hudo vendarle ni. Ko sem šla po vojni v šolo, sem si
iz ene rdeče krpe blaga sešila torbo. Današnji otroci si tega
niti predstavljati ne morejo.“
Njena zgodba z osteoporozo se je najverjetneje začela
že kmalu v devetdesetih letih ali celo prej. Tedaj je začela
padati. Odšla je k zdravnici in ta ji je najprej predpisala
zdravila za zniževanje visokega krvnega tlaka. Pa ni bilo nič
bolje. Poskusili sta še z zdravili proti vrtoglavici, a Marijo
je vendarle begalo, zakaj se ji to dogaja. Zdravnica jo je
končno napotila na slikanje in posnetki njenih ramenskih
kosti so pokazali na zelo krhek in preluknjan skelet. Njena
hrbtenica je bila že vsa obrabljena in zvita. „Tedaj sploh še
nisem vedela za meritve mineralne kostne gostote, nato
pa sem v časopisu videla reklamo. Odšla sem na meritve v
Ljubljano in seveda so mi povedali, da imam osteoporozo.
Odtlej jemljem zdravila; le en vmesni premor sem imela,
ko se je napredovanje osteoporoze za nekaj časa ustavilo.
Veliko zdravil sem v tem času zamenjala, sedaj jemljem
enkrat tedensko tablete in vitamin D,“ pripoveduje. Ne ve
natančno, kje se skrivajo vzroki za njeno osteoporozo, a
nekje je moralo iti nekaj narobe.
„Pa saj veste, kako je; s starostjo pridejo še druge
težave,“ potoži. Vrtoglavica jo še vedno muči, zdravniki
so ji priporočili operaciji srca in kolena. Marija se zaenkrat
zanju še ni odločila, iz leta v leto je odločitev še težja.
Še vedno se ji v rokah pojavljajo krči, čeprav dvakrat na
dan pridno telovadi. Varuje se padcev in poskuša vsak dan
preživeti čim bolj veselo. Da je prava ikona društva, nam
zaupa tudi predsednica Društva za osteoporozo Ormož
Marta Peršak.
Marija je članica društva že od njegovih zgodnjih začetkov.
Zanj je slišala po radiu in se takoj včlanila. „Dobro
vodstvo imamo, lepo se potrudijo za nas,“ pravi. Udeležuje
se srečanj ob svetovnem dnevu osteoporoze. Prvič je bila
pred skoraj desetletjem na Bledu. Zelo rada gre na morje,
tudi letos se je – že sedmič zapovrstjo – prijavila za
letovanje v Strunjanu. Rada ima družbo, zato se udeležuje
društvenih dejavnosti. Oviri sta le prevoz, saj sama ne
vozi, in njene boleče noge. Zato izbira izlete, kjer ni veliko
hoje. Doma ne dela več dosti, v vrtu skrbi le za jagode.
Marija bi verjetno zase rekla, da je skromna ženska.
Marta Peršak pa dodaja, da bi bili brez njihove Marije izleti,
teden zdravja v Strunjanu in druga srečanja zelo pusti.
„Imamo jo radi in jo spoštujemo, ker je zelo svetovljanska,
veliko ve in pove o preteklosti, zna nam svetovati in res
si zasluži pozornost z objavo njene zgodbe v Sončnici,“ je
prepričana Marta.
Nataša Bucik Ozebek