Hrastničan Herman Donik je končno našel čas za gorništvo in gore, ki ga privlačijo že od mladosti. Obiskoval je alpinistično šolo, turno je smučal, bil aktiven v planinskem društvu, začel se je spogledovati z višjimi vrhovi, ko je udarila novica, da ima hudo obliko osteoporoze.
Za sabo ima kar nekaj lepih preplezanih smeri. Vsako leto sta s sinom, ki ga je Herman navdušil nad alpinizmom, skupaj preplezala Severno triglavsko steno.
Mikala ga je Himalaja, posebno Mont Everest, da bi ga videl v živo in stal pod njim. Nato ga je pred devetimi leti presenetila novica, da ima hudo osteoporozo.
Kot se sedaj spominja, to vendarle ni bilo popolno presenečenje. Le da na osteoporozo pri njem, verjetno ker je moški, vse od otroštva ni pomislil nihče. Niti zdravniki. Že vse življenje je namreč imel težave s hrbtenico in zlomi.
„Večkrat sem imel kaj zlomljeno. V mladosti sem si, denimo, zlomil zapestje, kar je zelo običajno za osteoporoznike. Nato sem si leta 1988 pri smučanju na Kaninu zlomil gleženj. Skupaj so mi ga sestavili s štirinajstimi vijaki. Pri smučanju sem si zlomil tudi sramnico, kar je še bolj neobičajno. Vedno sem bil malo grbast in večkrat so se mi po dvigu težkega bremena ali napačnega giba v predelu hrbta pojavljale bolečine. Bil sem prepričan, da me je zgolj nekaj ‚uščipnilo’ in sem bolečine reševal s protibolečinskimi tabletami. Po nekaj dneh je bilo že boljše,“ pripoveduje.
Pred leti se mu je zgodil skok z motorjem. Ob doskoku je čutil nekakšen pok v hrbtenici. Zdravnica ga je poslala naprej v bolnišnico na pregled h kirurgu, ta pa ga je tam kar zadržal. „Vprašal me je, kdaj sem imel zlomljeno hrbtenico, saj da imam ogromno starih fraktur na vratnih, prsnih in ledvenih vretencih,“ se spominja Herman.
Slika njegovih kosti ni bila zavidanja vredna: pet vretenc je bilo v zelo slabem stanju, tri so bila na notranji strani že popolnoma stanjšana in zdravnik se ga ni upal spustiti domov.
Magnetna resonanca in meritve kostne gostote so nato potrdile, da ima zelo hudo osteoporozo. Zdravniki niso mogli odkriti dejavnika, ki jo je povzročil. Glede na to, da ima osteoporozo tudi njegova mama, pa domnevajo, da je pri njem gensko pogojena.
„Soočenje z osteoporozo je bilo zame sprva šok, saj je vendarle veljala za žensko bolezen,“ pripoveduje sogovornik.
Z brskanjem po internetu in literaturi je kmalu odkril, da tudi pri moških ta bolezen kosti ni redka. Vseeno se je na začetku soočil s številnimi vprašanji, najbolj so ga mučila tista, povezana s prihodnostjo; kaj bolezen pomeni za nadaljnje življenje, bo še lahko aktiven …
Takoj se je začel zdraviti s tabletami fosamax, jemal jih je enkrat na teden, a z njimi je imel kar nekaj težav zaradi stranskih učinkov. S slednjimi je bilo še toliko težje potrpeti ob vsakodnevni vožnji v službo v Avstrijo, tam Herman dela v laboratoriju ene od cementarn. Po dveh letih so mu tako odobrili zdravljenje z biološkim zdravilom prolia, ki si ga vsakih šest mesecev vbrizga sam.
Sicer se je z osteoporozo počasi sprijaznil in navadil z njo živeti. Seveda z omejitvami. Plezalski in drugi športni podvigi so temu prilagojeni, ljubezen do gora je ostala, rad jih obiskuje in za dušo še spleza kakšno lažjo smer. Tudi Mont Everest je videl in stal pod njim, saj je v zadnjih šestih letih kar trikrat obiskal Nepal, njegovo najljubšo deželo. Prizna, da se nad osteoporozo največkrat spozabi prav doma pri delu okrog hiše, ko mimogrede kaj težjega dvigne.
„Takrat me po navadi sin opomni, da naj se malo čuvam,“ se zasmeje. Njegova velika strast sta tudi prva svetovna vojna in knjige. Ni klasičen zbiratelj vojnih ostalin, bolj je privrženec muzejev na prostem. S prijateljem, ki ga je pred dvajsetimi leti navdušil nad obiskovanjem krajev, kjer je potekala Soška fronta, ne hodita več skupaj na teren. Zato pa Herman rad v Posočje vodi druge, ki jih ta tema zanima.
V naravi si ogledajo, kje so potekale bitke, kaj je vojna pustila za seboj. Sledi je kljub 100-letni oddaljenosti predvsem na brezpotjih še kar nekaj. Da mu ni dolgčas, se pri petdesetih in nekaj izpopolnjuje v nemščini, pred spanjem pa obvezno vsaj pol ure posveti knjigam. O svojih potepanjih po svetu rad pripravi kakšno potopisno predavanje, obenem pa je tudi član hrastniškega društva za osteoporozo.
Zelo pohvali prizadevno predsednico Silvo Centrih in tudi sam se, če mu le čas dopušča, rad udeleži kakšnega društvenega predavanja.
Nataša Bucik Ozebek
Foto: Herman Donik, v ozadju Mont Everest, osebni arhiv
Osebna zgodba je bila prvič objavljena v reviji Sončnica leta 2015
Mislite, da se je g. Donik kdaj vrnil pod Mont Everest?
Preberite nadaljevanje zgodbe: Z osteoporozo na treking pod Everest.