Helena Burjak se je rodila v petdesetih letih, ko še ni bilo sistematičnih pregledov novorojenčkov. Dokler ni začela hoditi, je veljala za zdravega otroka, nato pa so kmalu
ugotovili, da ima težave s hojo.
Za revijo Sončnica nam je zaupala svojo osebno zgodbo in pojasnila, zakaj meni, da bi bilo s pravočasnim odkrivanjem bolezni manj zlomov, pljučnic in pogostih smrti zaradi dolgotrajnega ležanja, s tem pa tudi manj stroškov na račun zdravljenja.
Helenina zgodba o življenju z osteoporozo
Helena Burjak se je rodila z izpahnjenimi kolki. Dolgi dve leti je preživela na zdravljenju v ortopedski kliniki v Ljubljani. Razposajeno otroštvo in mladost sta ji skalila dva padca in zloma, ki sta jo znova polegla na bolniško posteljo. Med najstniškimi leti je sanjala, da bo nekoč dobra zdravnica. Taka, ki ne bo delala napak.
Sama jih je namreč med zdravljenjem svojih številnih poškodb večkrat občutila. A so ji tak poklic, ki poleg zahtevnega študija terja tudi dobro fizično pripravljenost, odsvetovali.
“Med najstniškimi leti sem sanjala, da bom nekoč dobra zdravnica. Taka, ki ne bo delala napak.”
Našla je svoj prostor pod soncem
Pa je svoj prostor pod soncem našla drugje.
Osteoporoza je njena usodna spremljevalka že vrsto let. Kljub pogostim zlomom se ji pogumno, z različnimi zdravili in pod zdravniškim nadzorom, postavlja v bran že od menopavze dalje.
Tako kot mnoge druge članice društva, je tudi gospa Helena mnenja, da bi moralo biti diagnosticiranje te tihe, zahrbtne bolezni brezplačno in sistemsko urejeno.
Ni sprejemljivo, da si moramo sami plačevati meritve kostne gostote. Prepričana je, da bi bilo s pravočasnim odkrivanjem bolezni manj zlomov, pljučnic in pogostih smrti zaradi dolgotrajnega ležanja, s tem pa tudi manj stroškov na račun zdravljenja.
Objavljeno v reviji Sončnica, november 2019
Več o Koroškem društvu KDO Ravne