Tudi letošnji program – šola osteoporoze, našega društva, se je odvijal v Strunjanu. To je tradicija, saj smo bili letos že sedemindvajsetič. A vsakič to šolo doživimo drugače, za kar poskrbi animatorka hotela in naša predsednica.
Ni boljšega kot je trenutek, ko konec maja stopiš v morje in je to znak, da je zima končana. Voda skozi gleženj potegne ven vso slabo voljo, ki se je nabirala čez mrzle mesece. Krik: “Uu, kako je mrzla,” se sliši iz bližine in tudi sama sem ga izustila. Morje od nas ne zahteva nič, razen, da se mu prepustimo. Otroci ne razmišljajo o mrazu. Špricajo, mečejo kamenčke in se prepustijo vodnim norčijam.
Prepustili smo se tudi mi, eni v notranjem bazenu, drugi na obali. Telo se v vodi sprosti, lahko samo lebdiš, plavaš, vse je lažje kot na kopnem. Odriv vode z rokami sproščujoče deluje na telo, kot bi iz sebe odganjali negativno energijo.
Jutranje morje je popolnost. Valovi ne hitijo nikamor, a vedno pridejo. Med dihalnimi vajami pod borovci smo zaprli oči, poslušali šumenje morja in poskušali odklopiti misli, ki nam polnijo glave. Le oglašanje galebov in škržatov, ki jih prebudi sonce je motilo mir.
Veliko smo naredili zase, imeli predavanje šefa kuhinje o mediteranski prehrani, ki dobro deluje na kosti. Poslušali smo tudi predavanje ginekologa, kar se nam je prvotno zdelo smešno, a smo hitro ugotovili, da je pomembno za telo skrbeti tudi v zrelih letih. Do konca življenja se učimo in vedno je tudi kaj novega.
Teden prehitro minil. Vse kar naše telo potrebuje za dobro delovanje, smo zaužili. Največ pa vitamina D3, saj nas je vse dni grelo sonce.
V panju, da ostanemo zdravi in v dobri kondiciji ter pridemo tudi drugo leto, smo obali pomahali v slovo in se srečno vrnili v Trbovlje.
Mira Kerin,
Društvo osteoporoze Trbovlje