V vasici Žerjavec pod Golico nas je proti koncu poletja med cvetjem bršljank, vodenk, dalij, datur, deteljic in številnih drugih rož pričakala Staša Purgar, članica Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice. Na lastnih kosteh že več kot 20 let spremlja zdravljenje osteoporoze, beleži napredke v medicini, se vedno znova in znova spopada s križi in težavami bolezni, a se kljub vsemu počuti srečno. Srečno, ker zna na stvari in življenje še vedno gledati s pozitivne plati in v vsaki nesreči najti tudi kanček sreče. Že takoj nam je povedala, da se ne bo slikala. »Vi me ohranite v spominu takšno, kot sem, bralcem Sončnice pa raje pokažite moje cvetje,« je dejala, ko sva se poslavljali.
Prvi znaki osteoporoze so se pri njej pojavili še pred njenim petdesetim letom starosti. »Zelo me je bolel prsni koš, predvsem rebra. Začela sem hoditi okrog ortopedov in ugotovili so, da se hrbtenica poseda, a o osteoporozi se takrat še ni toliko govorilo kot danes. Zdravniki so tedaj šele ugibali, da bi lahko šlo zanjo. Imela sem hude bolečine, iz metra in 72 centimetrov sem se zmanjšala na meter in 52 centimetrov,« pripoveduje. Tudi zaradi degenerativnih sprememb je bolezen napredovala, njene kosti so postajale vse krhkejše, zlomi so se kar vrstili. Zaradi opore že vrsto let nosi steznik, da se počuti varnejšo in da ne pade, pa si pri hoji pomaga z berglami in hojico.
Staša Purgar je bila poleg Anice Justin prva gonilna sila pri ustanavljanju jeseniškega društva leta 2000. Pri njem je aktivno sodelovala vse do konca lanskega leta. Do lani so člani lahko z njo vsak četrtek poklepetali na društvu, kjer je dežurala med uradnimi urami. Nikoli ni manjkala. »Četrtek je bil zame vsa leta rezerviran za društvo in vsi moji znanci so vedeli, da četrtek ni dan za obiske pri meni,« se pošali Staša. »To, da sem se lahko približala ljudjem in jim s svojimi izkušnjami pomagala in prisluhnila njihovim težavam, mi veliko pomeni in teh časov se rada spominjam. Zdravniki imajo ponavadi za bolnika premalo časa, zato je takšna medsebojna pomoč zelo dobrodošla,« razmišlja Staša. Z velikim navdušenjem in žarom v očeh govori o svojem delu v društvu, o tem, kako jo je druženje z ostalimi članicami izpolnjevalo in kako so se med sabo lepo razumele, si izmenjavale izkušnje o gojenju rož in kuharske recepte pa skupaj doživele marsikaj lepega. To se ji obrestuje še danes, ko zaradi napredovane bolezni težje oddide v dolino, saj na njenem domu ne manjka obiskov. »Mene obiskujejo še sošolke iz osnovne šole, pa sodelavke, prijateljice. Zelo pomembno se mi zdi ohranjati stike z ljudmi in negovati medčloveške odnose,« pravi Staša.
Tudi zdravila proti osteoporozi zato jemlje šele po deveti uri zvečer, saj takrat ve, da obiskov, ki bi jo zmotili in bi morebiti pozabila vzeti zdravilo, najbrž ne bo več. Je ena izmed redkih bolnic v Sloveniji, ki se zadnje leto zdravi z zdravilom forsteo, namenjenim za zdravljenje osteoporoze pri ljudjeh s povečanim tveganjem za zlom, ki se enkrat na dan vbrizga z injekcijo. Poleg tega, da zavira razgradnjo kosti, spodbuja tudi tvorbo nove kostnine. »Nad zdravilom in obravnavo sem pozitivno presenečena. Na pregledu po prvega pol leta zdravljenja so zdravniki ugotovili 10-odstotno izboljšanje, najpomembnejše pa je, da od tedaj nisem več doživela ponovnega zloma,« pravi. Zlomov ne šteje več, saj jih je bilo nešteto, od vretenc, reber, prstov … »Ne sadim več fižola preklarja, ker sem si ob obiranju dvakrat zlomila rebra. Sedaj sadim samo ta nizek fižol,« v smehu doda.
Njena velika ljubezen so rože, zato se je odločila sodelovati tudi v akciji Zveze Moj cvetoči vrt. Vsak dan porabi kar uro in pol, da zalije vse bujno cvetoče cvetlične lonce. »Marsikdo se spodtakne ob to, češ kaj ji je tega treba in če bi bila bolna, ne bi imela tako urejeno, ampak jaz se ob tem gibam in seveda hkrati pazim, da ne dvigujem pretežkih bremen,« pravi. Poleg rož ji energijo vrača tudi psička Bistra, s katero se vsak dan odpravita na krajši sprehod.
Staša pohvali delovanje jeseniškega društva, predvsem zelo kakovostna predavanja in izlete, opaža pa, da je manj poskrbljeno za bolnike s težjo in napredovano obliko bolezni. »Takrat se ne moreš udeležiti ne predavanj, ne pohodov, ne telovadbe. Saj ne da bi nas društvo prezrlo, le zaradi svoje bolezni aktivnosti, ki so bolj usmerjene v preventivo, za nas ne pridejo več v poštev,« razmišlja Staša. A tako kot vse ostalo tudi to jemlje kot del življenja, ki ga je potrebno sprejeti takšnega, kakršno je.
Nataša Bucik Ozebek