Ko je pred šestnajstimi leti Mariča Burnik peljala svojo teto na merjenje mineralne kostne gostote v Zreče, je sedaj že pokojni zdravnik dr. Matjaž Lovšin tudi njo bolj mimogrede vprašal, kdaj je izgubila menstruacijo. Ko mu je povedala, da že zelo zgodaj, pri štiridesetih, ji je seveda namignil, da meritev tudi zanjo ne bi bila odveč. „Ah, dajte no, kakšna osteoporoza neki,“ si je mislila, ko je odhajala na meritev, „saj sem od vedno aktivna in skrbim za zdravje.“ Domov se je vračala z diagnozo zelo hude osteoporoze, njene kosti so bile v primerjavi s 30-letno žensko trikrat šibkejše. Tri leta kasneje je postala ena prvih članic novoustanovljenega Območnega društva bolnikov z osteoporozo Celje.
Najprej se je proti bolezni borila s Krkinimi zdravili, nato s fosamaxom, danes s fosavancem. Vsak večer vzame še kalcij. „Nisem prav posebna ljubiteljica tablet,“ prizna, zato pa toliko raje za svoje zdravje skrbi z aktivnim življenjskim slogom. Kar trikrat na teden obiskuje društveno telovadbo, ob sredah se zelo pogosto s svojimi kolegicami iz celjskega društva odpravi na pohod po bližnjih vrhovih in poleg skrbi še za zdravo prehrano. Pravkar ji na vrtu raste motovilec, kaj veliko pa sama ne vrtnari, saj pravi, da je zemlja v Celju za kaj takega malce preveč onesnažena. Svežo zelenjavo in sadje zato raje kupuje na tržnici. To se pozna tudi pri njeni osteoporozi, ki se že nagiba zgolj k osteopeniji.
Mariča je zelo aktivna tudi v društvu. Je članica upravnega odbora, skrbi za organizacijo telovadbe, za izlete, v Celju je poverjenica. „Skrbim za 100 članic, trudim se, da jih čim bolj obveščam o novostih, svetujem jim, kaj naj si preberejo. Kakšen zanimiv članek jim tudi skopiram in razdelim,“ pripoveduje Mariča. Zelo rada je v koraku s časom in novostmi na področju zdravljenja osteoporoze, informacije dobiva iz Zveze, veliko prebira zdravstvene revije. „Sedajle me malo bega tale FRAX in kako bo vse skupaj delovalo. Bom morala povprašati predsednico Zveze Dušo Hlade Zore, da mi malce razloži o tem,“ mi zaupa. Je ena od tistih bolnic, ki je prepričana, da imajo bolniki na voljo dovolj informacij o bolezni in zdravljenju, le zanimati se morajo zanje. Ko jo povprašam, če ima z društvom veliko dela, ne tarna. „V teh dvanajstih letih sem se nekako utekla in ni težko, res pa je, da sem sestanke v Ljubljani sedaj prepustila mlajšim kolegicam,“ pove.
Med članicami so zelo priljubljeni njeni izleti, saj jih pripravlja z izjemno skrbnostjo. Aprila jo bodo mahnile na primorski konec, ogledale si bodo Doberdob, Oglej, Vipavski Križ in še kaj vmes. Ker je velika navdušenka za zgodovino, jim vedno predstavi tudi kanček iz preteklosti krajev, skozi katere se potepajo. „To imam po očetu, bil je profesor zgodovine in geografije,“ pravi. Ko ji bo enkrat čas dopuščal, si želi zgodovino študirati tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Zanimata jo tudi umetnostna zgodovina in glasba. Rada ima klasiko, z možem obiskujeta koncerte, pred leti sta pogosto zahajala tudi na koncerte in v opero v Ljubljano ali Maribor.
Prepričana je, da imajo društva bolnikov z osteoporozo zelo velik pomen v naši družbi. „Z našimi aktivnostmi osveščamo tudi druge ljudi, ne samo naše člane in tako se zavedanje o tej tihi bolezni širi,“ pravi. Kljub 71 letom (rodila se je kmalu zatem, ko je v drugi svetovni vojni nemška vojska napadla naše ozemlje) je njen življenjski moto izjemno živahen: „Veliko se gibati, zdravo se prehranjevati in zdravo živeti.“
Nataša Bucik Ozebek