Obisk na Obali

Tokrat smo jo mahnili na morje. V Semedeli pri Kopru so me pričakale predsednica obalno-kraškega društva za osteoporozo Vojka Močnik in zgovorni članici Erika Fišer Pajk in Božena Likar Kenda. V zraku se je sredi marca že čutila pomlad, vonj po morju pa je dramil željo po poletju. Če bi imele čas, bi odšle v naravo. Erika bi zagotovo predlagala obisk doline Dragonje, Vojka Debeli rtič, Božena Škocjanski zatok. Med naštevanjem zanimivih kotičkov, ki jih je na njihovem koncu vredno obiskati, so jih misli prehitevale …

Društvo bolnikov z osteoporozo obalno-kraške regije deluje od leta 1998, ustanovljeno je bilo v Strunjanu na pobudo zdravnice Dragice Kozina, ki jim je še danes strokovna in moralna opora. „Prva predsednica je bila Dunja Ražman, nato jo je nasledila Vida Orbanič, sedaj pa me vlečemo naprej,“ pripoveduje Vojka. Njihov okoliš je velik, od Pirana do Sežane in Komna na Krasu. „Ob meritvah poskušamo pokriti vse, zelo velik odziv imamo na ilirskobistriškem in v Sežani,“ doda Erika. V članski knjigi se je številka trenutno ustavila pri 550, a do konca leta se jih bo nabralo tistih povprečnih 700, je prepričana Erika. Med člani imajo kar nekaj moških, kot zanimivost pa mi povedo, da dva celo obiskujeta telovadbo.

Prav s telovadbo v več krajih so se poskušali približati svojim članom. Srečno roko so imeli pri izbiri vaditeljic, zato so skupine vedno polno zasedene. „Telovadba je tako priljubljena, da če katera manjka, se hitro sprašujemo, kaj se je zgodilo,“ pripomni Božena. Da predavanj ne sme biti v četrtek, ko je telovadba, je ob skopi udeležbi spoznala tudi predsednica Vojka. Božena se spomni dogodka, ko sta jih pred leti pri telovadbi obiskala dva turista, mož in žena iz Brazilije. Čeprav sta doma iz dežele plesa, energije in vročih ritmov, se nista mogla načuditi njihovi gibčnosti. „Sta rekla, da imajo tudi pri njih društva za osteoporozo, a da niti približno ne delajo tako,” smeje pripoveduje Božena.

V društvu skrbijo za pohode, letos se bodo v Strunjanu udeležile tečaja nordijske hoje, z zdraviliščem se dogovarjajo za fitnes v vodi. Pridružijo se akcijam v svojem kraju, tako se denimo z meritvami predstavljajo na prireditvi Koper zdravo mesto, aktivne so jeseni ob tednu mobilnosti. Trikrat ali štirikrat na leto pripravijo predavanja, ledino pri sodelovanju s šolami šele orjejo. So pa moje sogovornice prepričane, da je to pomemben segment delovanja društva. „Generacije, ki prihajate za nami, imate veliko bolj krhke kosti,“ me pouči Erika. Tudi pri meritvah opažajo razlike med kraji: na Krasu so ljudje bolj zdravi kot na Obali. „Natančnega vzroka ni moč izpostaviti, dejstvo pa je, da se ženske na podeželju veliko gibajo, uživajo domačo zelenjavo in domače mleko,“ o vzrokih razmišlja Erika in dodaja, da imajo na presejalnih testih daleč najslabše rezultate ženske v Izoli.

Druženje je najpomembnejše, mi zatrdijo vse tri. „Predlanskim smo imele pohod po Koprivi na Krasu. Deževalo je kot za stavo, vse je bilo mokro, me pa smo hodile, bile vesele, se pogovarjale in pele,“ pripoveduje Božena. Nepozabno, družabno in prijetno je bilo lanskoletno prednovoletno srečanje. „Osebje nas je samo gledalo in se čudilo, češ ‘saj ste vsako leto bolj živahne’,“ je smeje dodala Erika. Naključno, ali pa mogoče tudi ne, so si za poseben dan v društvu izbrali 25. maj – „dan mladosti tretje generacije“, se pošali Erika. So eno redkih društev, v katerem se o kuhanju bolj malo pogovarjajo. „Pogovarjamo se o vsem mogočem, najraje o potepih; kam bi šle, kaj si je vredno kje pogledati, pa o prireditvah,“ našteva Božena. Nadvse rade pa se smejijo in šalijo. Tudi sodelovanje z Zvezo moje sogovornice pohvalijo: „Veseli smo, da jo imamo in da smo vključeni vanjo.“

Pred slovesom poklepetamo še o skritih kotičkih, ki jih ponuja Obala. Erika takoj predlaga dolino Dragonje, ki jo krasijo reka s številnimi slapovi in zanimivimi meandri ter vasice Koštabona, Krkavče in Sveti Peter. Čaroben je tudi Mesečev zaliv v Strunjanu, spomni Božena. Nad njim se vzpenja Strunjanski klif, največja znana obmorska flišna stena ob vsej jadranski obali. „Oh ja, ne smemo pozabiti na lepo pešpot od Izole proti Simonovemu zalivu,“ zopet vskoči Erika. Vije se po poti nekdanje ‘porečanke’, ozkotirne železnice, ki je med letoma 1902 in 1935 povezovala Trst in Poreč. Osteoporoznice z Obale in s Krasa si tam vsako leto privoščijo zaključni pohod.

„Pa staro pristaniško mesto Piran, ribiško mestece Izola in Koper,“ naštevajo naprej. Božena opomni, da je bil Koper nekoč zelo pomembno mesto, obzidano kar s tremi obzidji, v srednjem veku pa večje od Trsta in celo od Dunaja. Na pragu Kopra umik v naravo ponuja mediteransko mokrišče Škocjanski zatok. Opazovalci ptic so tukaj opazili čez 220 različnih vrst ptic, poleg njih pa sta tu svoj dom našla tudi dva boškarina, prava istrska vola.

Na Obali velja obiskati tudi Strunjanske in Sečoveljske soline, predlaga Erika. Sečoveljske se raztezajo na približno 650 hektarjih površine ob ustju reke Dragonje, zavetje ponujajo številnim redkim in ogroženim rastlinam in živalim. V solinarskem muzeju pa odstirajo kanček nekdanjega utripa na solinah, ko je posamezni solinar v kavadinah (kristalizacijskih bazenih) na dan pridelal tudi po tono soli. In če ste že ravno pri solinah, velja zaviti tudi do vrta kaktusov v Seči. In zagotovo še kam.

Obala-3
Članice in člani obalno-kraškega društva na izletu v Mozirskem gaju Foto arhiv društva

Nataša Bucik Ozebek

OKVIR 1

Društvo bolnikov z osteoporozo obalno-kraške regije je med letoma 2003 in 2010 z UZ meritvijo petnice pregledalo:

2896 ljudi, od tega:
281 moških in
2615 žensk,
771 so jih poslali na nadaljnje DXA meritve.