Herman Donik – moški z osteoporozo

 

1-IMG_8799

Hrastničan Herman Donik, ki krasi tokratno naslovnico
je končno našel čas za gorništvo in gore, ki ga privlačijo
že od mladosti. Obiskoval je alpinistično šolo, turno
je smučal, bil aktiven v planinskem društvu, začel se je
spogledovati z višjimi vrhovi. Za sabo ima kar nekaj lepih
preplezanih smeri. Vsako leto sta s sinom, ki ga je Herman
navdušil nad alpinizmom, skupaj preplezala Severno
triglavsko steno. Mikala ga je Himalaja, posebno Mont
Everest, da bi ga videl v živo in stal pod njim. Nato ga je
pred štirimi leti presenetila novica, da ima hudo osteoporozo.
Kot se sedaj spominja, to vendarle ni bilo popolno
presenečenje. Le da na osteoporozo pri njem − ker je moški
− vse od otroštva ni pomislil nihče. Niti zdravniki. Že
vse življenje je namreč imel težave s hrbtenico in zlomi.
„Večkrat sem imel kaj zlomljeno. V mladosti sem si, denimo,
zlomil zapestje, kar je zelo običajno za osteoporoznike.
Nato sem si leta 1988 pri smučanju na Kaninu zlomil
gleženj. Skupaj so mi ga sestavili s štirinajstimi vijaki. Pri
smučanju sem si zlomil tudi sramnico, kar je še bolj neobičajno.
Vedno sem bil malo grbast in večkrat so se mi po
dvigu težkega bremena ali napačnega giba v predelu hrbta
pojavljale bolečine. Bil sem prepričan, da me je zgolj nekaj
‚uščenilo’ in sem bolečine reševal s protibolečinskimi
tabletami. Po nekaj dneh je bilo že boljše,“ pripoveduje.
Pred štirimi leti pa se mu je zgodil skok z motorjem. Ob
doskoku je čutil nekakšen pok v hrbtenici. Zdravnica ga je
poslala naprej v bolnišnico na pregled h kirurgu, ta pa ga je
tam kar zadržal. „Vprašal me je, kdaj sem imel zlomljeno
hrbtenico, saj da imam ogromno starih fraktur na vratnih,
prsnih in ledvenih vretencih,“ se spominja Herman. Slika
njegovih kosti ni bila zavidanja vredna: pet vretenc je bilo
v zelo slabem stanju, tri so bila na notranji strani že popolnoma
stanjšana in zdravnik se ga ni upal spustiti domov.
Magnetna resonanca in meritve kostne gostote so nato
potrdile, da ima zelo hudo osteoporozo. Zdravniki niso
mogli odkriti dejavnika, ki jo je povzročil. Glede na to, da
ima osteoporozo tudi njegova mama, pa domnevajo, da je
pri njem gensko pogojena.
„Soočenje z osteoporozo je bilo zame sprva šok, saj
je vendarle veljala za žensko bolezen,“ pripoveduje sogovornik.
Z brskanjem po internetu in literaturi je kmalu
odkril, da tudi pri moških ta bolezen kosti ni redka. Vseeno
se je na začetku soočil s številnimi vprašanji, najbolj
so ga mučila tista, povezana s prihodnostjo; kaj bolezen
pomeni za nadaljnje življenje, bo še lahko aktiven …
Takoj se je začel zdraviti s tabletami fosamax, jemal
jih je enkrat na teden, a z njimi je imel kar nekaj težav
zaradi stranskih učinkov. S slednjimi je bilo še toliko težje
potrpeti ob vsakodnevni vožnji v službo v Avstrijo, tam
Herman dela v laboratoriju ene od cementarn. Po dveh
letih so mu tako odobrili zdravljenje z biološkim zdravilom
prolia, ki si ga vsakih šest mesecev vbrizga sam. Ravno
v decembru gre na prvi pregled po jemanju prolie in
upa, da bo rezultat ugoden. Sicer pa se je z osteoporozo
počasi sprijaznil in navadil z njo živeti. Seveda z omejitvami.
Plezalski in drugi športni podvigi so temu prilagojeni,
ljubezen do gora je ostala, rad jih obiskuje in za dušo še
spleza kakšno lažjo smer. Tudi Mont Everest je videl in stal
pod njim, saj je v zadnjih šestih letih kar trikrat obiskal
Nepal, njegovo najljubšo deželo. Prizna, da se nad osteoporozo
največkrat spozabi prav doma pri delu okrog hiše,
ko mimogrede kaj težjega dvigne. „Takrat me po navadi
sin opomni, da naj se malo čuvam,“ se zasmeje.
Njegova velika strast sta tudi prva svetovna vojna
in knjige. Ni klasičen zbiratelj vojnih ostalin, bolj je
privrženec muzejev na prostem. S prijateljem, ki ga je pred
dvajsetimi leti navdušil nad obiskovanjem krajev, kjer je
potekala Soška fronta, ne hodita več skupaj na teren. Zato
pa Herman rad v Posočje vodi druge, ki jih ta tema zanima.
V naravi si ogledajo, kje so potekale bitke, kaj je vojna
pustila za seboj. Sledi je kljub 100-letni oddaljenosti predvsem
na brezpotjih še kar nekaj. Da mu ni dolgčas, se pri
petdesetih in nekaj izpopolnjuje v nemščini, pred spanjem
pa obvezno vsaj pol ure posveti knjigam. O svojih potepanjih
po svetu rad pripravi kakšno potopisno predavanje,
obenem pa je tudi član hrastniškega društva za osteoporozo.
Zelo pohvali prizadevno predsednico Silvo Centrih in
tudi sam se, če mu le čas dopušča, rad udeleži kakšnega
društvenega predavanja.
Nataša Bucik Ozebek
Herman Donik, v ozadju Mont Everest. Foto osebni arhiv