Rumena rožica za Marico Mezek in voščilo za Dan žena

Drobna rumena rožica cveti v vazici na njenem oknu. Dobila jo je za dan žena. Vsak pogled nanjo jo razneži. Rumena rožica je dar ljubezni. Sama jo je, ljubezen, sejala med ljudi in sedaj se ji vrača z drobno rumeno rožico. Niti ne ve, kje jo je utrgal. Niti ne ve njenega imena. Ve pa, da ji jo je podaril fant, danes že odrasel mož, ki je njo, Marico, ohranil v svojem srcu. Sprehajala se je med čarobnimi koprskimi ulicami, ko je mimo prišel fant.

Poznala ga je; nekoč ga je učila pomembnih drobnih osnov življenja. Nasmehnila se mu je, a ji nasmeha ni vrnil. Odhitel je mimo nje in izginil. Nadaljevala je svojo pot po kamnitih stopnicah starega koprskega mesta. Misel na fanta ji ni hotela iz glave. »Me ni spoznal? Me ne mara več? Me je pozabil? Kako me ne bi, saj imam že osemdeset let.« Pa je od nekod pritekel, jo objel in ji stisnil v roko drobno rumeno rožico. »Vse najboljše,« je rekel in jo poljubil. »Vse najboljše za dan žena.« In svet je bil Marici naenkrat tako lep, sončen in prijazen. Bil je njen varovanec v vrtcu. Fant, ki je potreboval posebno nego.

Veliko ur je porabila, da ga je naučila osnovnih kretenj. Ponavljala sta jih vsak dan. Vsak dan eno in isto. A se je splačalo. Fant se je naučil veščin, ki jih je potreboval za vsakdanje življenje. In po toliko letih se je spomnil na svojo dobro vilo in ji prinesel rožico.

Zdaj cveti v lončku na oknu, skozi katero vsako jutro užije prve sončne žarke. Na obalo je prišla iz Poljanske doline. Moža je službena dolžnost privedla na morje in tu sta ostala. Dva otroka sta jima polepšala življenje. Vedno je imela rada otroke. Svoje in varovance. Otroci s posebnimi potrebami so bili tedaj v skupini z otroki, ki niso potrebovali posebne nege. Tako je bilo včasih.

Presrečna je bila, ko je skrbela zanje, ki jih je narava naredila posebne. Z vso ljubeznijo se jim je posvetila. Vsak otrok je bil drugačen, poseben, vsak je imel svojo življenjsko zgodbo. Nekatere so bile tudi strašljive, krute in skoraj neresnične. Osrečevale so jo iskrice v njihovih očeh, ko so osvojili novo veščino.

Bili so tudi naporni dnevi, a komaj je čakala, da je zasvetil nov dan in da je zopet videla svoje ljubljene varovance. Ona je bila srečna z njimi in oni z njo. Ljubezen so ji vračali s prijaznostjo. In zato ji drobna rumena rožica toliko pomeni. Ko se bo posušila, bo našla mesto v kakšni knjigi. Rada bere, podnevi pa čas nameni sprehodom.

S prijateljico prehodita Koper po dolgem in počez, tudi sprehajalne poti na Bonifiki so njune. Prijazen klepet krajša dolžino in odganja utrujenost. Posebno rada ima ponedeljek in četrtek, ko s kolegicami telovadi. Veseli se druženj z dekleti, ki jih muči enaka bolezenska nadloga, osteoporoza. »Nikoli prej nisem telovadila«, pravi. Včasih se zazdi, da zanjo bolezen ni nadloga, prej prednost, ki ji prinaša veselje. Vesela je, ko telovadi, vesela je, ko se sprehaja, vesela je, ko se druži s kolegicami in komaj čaka, da zopet prideta ponedeljek in četrtek.

Včasih se še spomni na Gorenjsko, ko sta z možem občudovala čudovite gorske doline in hodila v hribe. Izleti, ki jih organizira obalno društvo za osteoporozo, so njena posebna strast. Neprijetne bolezenske težave hitro pozabi in se ne zmeni zanje. Raje naredi kaj dobrega zase. Vsak dan.

Dobroto in dobro voljo prenaša tudi na okolico. Če se ji zgodi kaj neprijetnega, pomisli na svoje drage, na vnuke in vnukinje, in zopet ji zaigra srce. Njena hčerka je zdravnica. Ko ji včasih potarna, da jo boli to in ono, ji hčerka svetuje, naj obišče kakšnega zdravnika. In smeh je tu. Raje gre na vrt in se prepusti darovom narave. Dobra zdrava hrana je njen moto. »Kaj igrajo v gledališču? Je kje kakšno zanimivo predavanje?«

Rumena rožica še dolgo ne bo ovenela. Radi jo imamo, to našo Marico, ki bi nam lahko še pa še pripovedovala svoje življenjske zgodbe. Le kaj bo danes dobrega naredila zase? In za nas?

Članek je bil prvič objavljen v reviji Sončnica, maja 2016
Zapisala: Božena Kenda, Društvo bolnikov z osteoporozo Obalno kraške regije