Obisk pri predsedniku Republike Slovenije

Na prireditev ob svetovnem dnevu osteoporoze, ki smo jo organizirale članice Društva za osteoporozo Kočevsko-ribniške regije, smo povabile tudi predsednika države, gospoda Boruta Pahorja. Na našo žalost je imel tisti dan že zapolnjen.  Ker pa je predsednik seznanjen z našim delom oziroma z delom in aktivnostmi društev v Zvezi, se je odločil, da nas povabi k sebi na obisk. Vabilo sem sprejela odprtih rok, saj bo to lepa nagrada članicam, ki so aktivno sodelovale pri izvedbi programa svetovnega dne. Vem, da bi šle k predsedniku rade vse, vendar sem morala izbrati le določeno število.

Tako se nas je po manjših pripetljajih na avtobusni postaji zbralo 22. Vse smo bile dobre volje in v nekakšnem posebnem pričakovanju. Kako ne, saj ne gremo vsak dan k predsedniku države! Celo pot smo živahno klepetale in sreča, da je bil šofer moškega spola, saj toliko žensk na kupu prinese slabo vreme.

Ljubljana, Predsedniska palaca. Dan odprtih vrat predsedniske palace ob dnevu suverenosti, v okviru katerega je predsednik republike Borut Pahor vrocil srebrni red za zasluge Zvezi slovenskih castnikov ob 20-letnici uspesnega delovanja.

Foto: Urad predsednika RS, Daniel Novakovič

Prehitro, vsaj meni se je zdelo, smo prišle v Ljubljano. Kolegice so me spraševale, kaj bom povedala, ali sem si pripravila nagovor. Ne, nič nisem pripravila. Bom že kaj rekla, sem se tolažila. Pozdravila ga bom, nato pa bodo besede stekle same od sebe.

Pred predsedniško palačo nas je pričakala vodja protokola in nas popeljala v sobano, ki nam je več ali manj znana že s televizije. Tu je našega predsednika že čakalo nekaj skupin. V svojih zelenih majicah s sončnico smo zbudile pozornost. Predsednik se nam je kmalu pridružil in program ob dnevu suverenosti se je začel. Ob koncu programa je predsednik našel besedo za vsako skupino. Tako je prišel tudi do nas, izmenjali smo nekaj besed, se slikali in slišali, da se sam veliko ukvarja z osteoporozo. Pohvalil je tudi naš videz – enotne majice so bile zares učinkovite.

Po sprejemu  smo si ogledali še druge prostore predsedniške palače in se zopet znašli s predsednikom v njegovem kabinetu. Pogovor je kar dobro stekel in predsednik nas je tudi nasmejal. Kot predsednica sem imela čast, da sem se celo usedla na njegov stol. Tako je nastala še ena zame zanimiva fotografija. Občutki so bili nepopisni. Sedeti na predsednikovem stolu, medtem ko on stoji poleg tebe! Nisem našla besed! Šele na avtobusu sem se spomnila, kaj vse sem mu še hotela povedati, ga povabiti k nam na Kočevsko …

Obisk je vse prehitro minil.  Čisto na koncu obiska v predsedniški palači smo si ogledali še menjavo straže. Ko nas je avtobus peljal proti Kočevju, nismo bile klepetave. Vsaka se je predajala svojim mislim in predalčkala dogodke tega popoldneva. Bilo je lepo in prijetno mi je ob misli, da imam za ta dogodek tudi nekaj zaslug. Spomin bomo vse še dolgo časa hranile v sebi.

Štefka Ule,
Društvo bolnikov z osteoporozo Kočevsko-ribniške regije