Marija Šek je doma iz Zasavcev, vasice blizu državne meje z Madžarsko oziroma blizu Miklavža pri Ormožu. Z 86 leti je ena najstarejših članic Društva za osteoporozo Ormož. Za osteoporozo se zdravi že več kot dve desetletji.
Marija je vse življenje preživela ob delu doma na kmetiji. Sedaj je že nekaj let vdova, a ji družbo doma delajo sin in njegova družina. Tudi hčeri se vračata domov in ko se vsi zberejo, jih je lepa skupina. Marija ima namreč sedem vnukinj, lani pa je dočakala tudi fanta: svojega prvega pravnuka.
Ko se pogovarjava o otrocih, se spomni svoje mladosti. Otroštvo je preživela med drugo svetovno vojno. „Zadnje bitke druge svetovne vojne so se odvijale prav pri nas, živeli smo tako rekoč na fronti. Nemški oficirji so nas podili iz vasi, navadni vojaki pa so vendarle imeli nekaj srca in so nam pustili ostati. Saj pobijali niso, tudi hrane smo nekaj vendarle imeli, a strah je bil velik …,“ premolkne ob pripovedovanju. „Pravijo, da je danes hudo, a tako hudo vendarle ni. Ko sem šla po vojni v šolo, sem si iz ene rdeče krpe blaga sešila torbo. Današnji otroci si tega niti predstavljati ne morejo.“
Njena bolezen se je začela s padci
Njena zgodba z osteoporozo se je najverjetneje začela že kmalu v devetdesetih letih ali celo prej. Tedaj je začela padati. Odšla je k zdravnici in ta ji je najprej predpisala zdravila za zniževanje visokega krvnega tlaka. Pa ni bilo nič bolje. Poskusili sta še z zdravili proti vrtoglavici, a Marijo je vendarle begalo, zakaj se ji to dogaja.
Zdravnica jo je končno napotila na slikanje in posnetki njenih ramenskih kosti so pokazali na zelo krhek in preluknjan skelet. Njena hrbtenica je bila že vsa obrabljena in zvita.
„Tedaj sploh še nisem vedela za meritve mineralne kostne gostote, nato pa sem v časopisu videla reklamo. Odšla sem na meritve v Ljubljano in seveda so mi povedali, da imam osteoporozo. Odtlej jemljem zdravila; le en vmesni premor sem imela, ko se je napredovanje osteoporoze za nekaj časa ustavilo. Veliko zdravil sem v tem času zamenjala, sedaj jemljem enkrat tedensko tablete in vitamin D,“ pripoveduje. Ne ve natančno, kje se skrivajo vzroki za njeno osteoporozo, a nekje je moralo iti nekaj narobe.
„Pa saj veste, kako je; s starostjo pridejo še druge težave,“ potoži. Vrtoglavica jo še vedno muči, zdravniki so ji priporočili operaciji srca in kolena. Marija se zaenkrat zanju še ni odločila, iz leta v leto je odločitev še težja.
Še vedno se ji v rokah pojavljajo krči, čeprav dvakrat na dan pridno telovadi. Varuje se padcev in poskuša vsak dan preživeti čim bolj veselo. Da je prava ikona društva, nam zaupa tudi bivša predsednica Društva za osteoporozo Ormož Marta Peršak.
Marija je članica društva že od njegovih zgodnjih začetkov
Zanj je slišala po radiu in se takoj včlanila. „Dobro vodstvo imamo, lepo se potrudijo za nas,“ pravi. Udeležuje se srečanj ob svetovnem dnevu osteoporoze. Prvič je bila pred skoraj desetletjem na Bledu. Zelo rada gre na morje, tudi letos se je – že sedmič zapovrstjo – prijavila za letovanje v Strunjanu. Rada ima družbo, zato se udeležuje društvenih dejavnosti. Oviri sta le prevoz, saj sama ne vozi, in njene boleče noge. Zato izbira izlete, kjer ni veliko hoje. Doma ne dela več dosti, v vrtu skrbi le za jagode.
Marija bi verjetno zase rekla, da je skromna ženska. Marta Peršak pa dodaja, da bi bili brez njihove Marije izleti, teden zdravja v Strunjanu in druga srečanja zelo pusti. „Imamo jo radi in jo spoštujemo, ker je zelo svetovljanska, veliko ve in pove o preteklosti, zna nam svetovati in res si zasluži pozornost z objavo njene zgodbe v Sončnici,“ je prepričana Marta.
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek, (prvič objavljeno januarja 2016 v reviji Sončnica)
Več o dogajanju v Društvu za osteoporozo Ormož.