Pri osteoporozi velikokrat govorimo o krhkosti in pri tem mislimo na krhke kosti. A krhke niso samo kosti. Z leti zaradi različnih dejavnikov izgubljamo sposobnosti na enem ali več področjih (fizičnem, psihičnem, socialnem) in postajamo vse bolj ranljivi ter izpostavljeni tveganju, da se sicer nedolžni zapleti ne bodo končali ugodno.
Krhkost posameznika je dinamičen proces, v katerem postajamo vedno manj odporni na zunanje dogodke, najsi bodo to bolezni, zlomi, depresija, socialne in materialne stiske. Krhkost odraža zmanjšanje naših sposobnosti reagiranja in delovanja nasploh, zato se zmanjšujeta mobilnost in sposobnost opravljanja dnevnih aktivnosti, pogosti so padci, njihove posledice pa povezane z bolnišničnim zdravljenjem, odhodom v dom upokojencev in tudi s smrtnostjo.
Nasprotno pa pri osebah, ki niso krhke, ugotavljamo dobro mišično moč, dobro ravnotežje, skrb za ustrezno prehrano, vzdržljivost, mobilnost, telesno aktivnost, dobro razpoloženje in dobro socialno podporo.
Kdo je torej krhek?
Krhkost ima več opozorilnih znakov. Nanjo bi morali pomisliti, če večkrat pademo, če smo v enem letu shujšali za več kot pet kilogramov oziroma več kot pet odstotkov naše telesne mase, če smo pogosto utrujeni, izčrpani, večkrat pozabljamo ali se nam prikazujejo čudne stvari (blodnje).
Prav tako tudi če premalo telovadimo, nismo telesno aktivni ali zgolj samo sedimo. Razen psihičnih težav torej nič kaj takšnega, kar bi nas moralo posebej vznemirjati, več znakov skupaj pa vendarle kaže na to, da z nami ni vse v najboljšem redu.
Pri krhkih bolnikih najpogosteje opažamo, da imajo manjšo mišično maso, kar imenujemo sarkopenija. Mišična masa pada s starostjo, premajhnim in z neprimernim vnosom hrane ter ob premajhni telesni aktivnosti.
Kako opredeliti krhkost?
Obstaja več različnih pristopov, s katerimi zdravniki opredelimo krhkost. Pri oceni si lahko pomagamo z vprašalniki ter z meritvami. Paciente povprašamo o spremembah telesne teže, ocenimo telesno aktivnost, uporabimo naprave za merjenje stiska rok, izmerimo hitrost hoje, ravnotežje, občutek za dotik. Vprašalnikov je cela vrsta.
Najpogosteje pa krhkost ocenimo s točkovanjem, pri katerem upoštevamo izgubo telesne teže v zadnjem letu (več kot 5 kilogramov ali več kot 5 % telesne mase), pomanjkanje energije, premajhno telesno aktivnost, počasnost hoje in šibek stisk roke.
Če oseba ne zbere nobene točke (nima nobene od teh lastnosti), ni krhka, če zbere eno ali dve, jo uvrstimo v kategorijo predkrhkih, če zbere tri ali več, pomeni, da je krhka. S takšnimi preprostimi metodami je moč vsaj okvirno predvideti verjetnost za zaplete pri zdravljenju in za umrljivost v prihodnjih letih.
Ugotavljanje krhkosti je tako oporna točka, na osnovi katere lahko vsaj približno napovedujemo smrtnost in tudi izide zdravljenja. Tako je na primer raziskava pri 200 bolnikih z zlomom kolka pokazala, da je po operaciji umrla kar četrtina tistih, ki so jih ocenili za krhke. Če smo krhki, je precej večja verjetnost, da se ne bomo nikoli več povsem postavili pokonci.
Krhkost nas ogroža, a ne pomeni takojšnje smrti
V eni od raziskav so opazovali skupino ljudi in njihovo umrljivost. Izkazalo se je, da je v obdobju osmih let po opravljenih meritvah umrlo 10 % tistih, ki so bili nekrhki, 20 % predkrhkih in 40 % krhkih.
Prepletenost osteoporoze in krhkosti
Osteoporoza je povezana s staranjem. Prinaša nam okvare, nezmožnosti, okrnjenosti in slabšo odpornost na vse mogoče vrste motenj, ki so značilne za krhkost.
Osteoporoza je bolezen, pri kateri se kostna masa zmanjša do te mere, da se poveča verjetnost zlomov. Svetovna zdravstvena organizacija je pred leti opredelila mejne vrednosti, ki določajo, kdaj imamo osteoporozo in s tem krhke kosti. Zlomi se zgodijo ne glede na stanje kostne mase.
Res da imajo ljudje z nizko kostno maso več zlomov, vendar pa se večina zlomov zgodi zaradi dodatnih dejavnikov in tedaj, ko še ne moremo govoriti o osteoporozi, temveč zgolj o osteopeniji. Polomimo se lahko, ker smo oslabeli, nagnjeni k padcem, ker pri padcu ne zmoremo več pravilno ukrepati, pa tudi ker okolica ni prilagojena krhkim osebam in je zanje nevarna. Krhkost povečuje verjetnost padcev in zlomov, upočasni zdravljenje in rehabilitacijo po zlomu in zmanjša verjetnost, da bomo povrnili bolniku vse njegove prejšnje sposobnosti.
Krhkost in okolje
Prijazno okolje zmanjša možnost poslabšanja stanja, na drugi strani pa podpira tiste, ki so že krhki, da lažje živijo.
Neprijazno okolje nam lahko oteži ali celo onemogoči sprehode iz hiše ali stanovanja. Onemogoči nam pot do trgovine. Včasih je dovolj že nekaj stopnic. Socialna izolacija se z omejitvijo mobilnosti in znižanjem spretnosti povečuje. Če pa družba ustrezno ukrepa, je lahko kakovost našega življenja bistveno boljša, sočasno pa tudi preživetje. K vplivu okolja vsekakor prispevata razpoložljivost finančnih sredstev in podpora družbe. Raziskovalci denimo ugotavljajo, da je krhkosti več v revnejših deželah Evrope, predvsem v državah nekdanjega vzhodnega bloka.
Kaj lahko naredimo
Krhkost je kazalec, ki nam pove, da je potrebno ukrepati.
Na starost ne moremo vplivati, lahko pa zato za bolj čvrsto telo poskrbimo s hrano in z gibanjem. Tukaj je naša priložnost. Priporočamo hrano z dovolj beljakovin in kalorij ter telovadbo z vajami za ravnotežje, za izboljšanje in vzdrževanje mobilnosti, fizioterapijo, zagotavljanje primernega ritma spanja ter morebitno zdravljenje depresije.
Pomembni elementi so tudi ureditev vida, sluha ter bivalnega okolja. Seveda je potrebna tudi opustitev kajenja ter le zmerno uživanje alkohola. Hujšanje po 70. letu ni več zdravo, če ni hude debelosti, saj hujšanje pomembno zniža mišično maso. Preprečevati in zdraviti moramo bolezni, še posebej srčno žilne bolezni, anemijo, depresijo, saj pomembno prispevajo k povečevanju krhkosti.
Na krhkost posredno vpliva tudi zdravljene osteoporoze. Učinki zdravil za osteoporozo se pokažejo že v enem letu. Bisfosfonati, s katerimi zdravimo osteoporozo, so denimo dokazano povezani z zmanjšano umrljivostjo. Ob njihovem jemanju se smrtnost zniža za 10 do 30 odstotkov. Dodajamo vitamin D in opozarjamo na primeren vnos kalcija, najbolje s samo hrano in ne toliko z zdravili. Naša krhkost torej ni odvisna samo od nas, temveč tudi od okolice. Če omogočimo ljudem, da vzdržujejo svoje funkcije še naprej, smo naredili zelo veliko.
Pripravil: Asist. dr. Boštjan Salobir, dr. med., spec. interne medicine
Center za geriatrično medicino, UKC Ljubljana
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sončnica, december 2016
Foto: Pexels