Preteklo leto se je do Hermine Simončič v Trbovlje odpeljala urednica revije Sončnica. O njej je napisala zgodbo.
Ker moram prav do konca in nato še malo v hrib, ugotavljam, da je rudarsko mesto veliko večje, kot sem si doslej predstavljala. Čaka me na vrhu Keršičevega hriba, pred hišo, kjer sta si z možem pred desetletji ustvarila dom. Danes v hiši živi sama, a pove, da je redko prazna. Obiskujejo jo hčerka, pet vnukov in že šest pravnukov. Vsakega ob rojstnem dnevu povabi k sebi na kosilo, zraven pa mu obvezno še kaj sladkega speče.
Hermina se je rodila v Podkumu leta 1933, lani je torej praznovala okroglih 90 let. Prvi razred je še dokončala v slovenskih šolah, nato je prišla druga svetovna vojna. Leta 1941 so družino izgnali v Nemčijo. »Najprej smo bili zaprti na gradu Rajhenburg, nato naprej po drugih taboriščih. Nekaj časa smo bili nastanjeni v nekem gradu, bila je strašna zima. Spominjam se, kako sem skozi okna opazovala v mrazu poginule srne. Kako mi je bilo takrat hudo,« obudi spomin na težke čase.
Proti koncu vojne so pristali pri nemškem tovarnarju, čisto blizu francoske meje, kjer je njen oče delal, ona pa celo obiskovala nekaj nemških šol. »Marsikaj je bilo, a nekateri učitelji so bili čisto človeški, eden nam je celo razložil nekaj naše, jugoslovanske zgodovine. Seveda je bilo takrat hudo, v vojni postane vsak nekoliko sebičen. A prestaneš in počasi tudi pozabiš,« pove.
Domov so se v povsem izropano hišo vrnili leta 1945. »Oče je takrat prodal svojo ročno uro, da smo lahko v lekarni kupili strup za miši, ki jih je mrgolelo v hiši,« se spominja. Še danes ji ni povsem jasno, kako ji je njena mama po vojni omogočila šolanje v Trbovljah in s tem pogoje za nadaljnje izobraževanje. Po končani maturi se je vpisala na srednjo fizioterapevtsko šolo. Bila je tretja generacija v Sloveniji izšolanih fizioterapevtov. Z veseljem je hodila v službo, ker je imela občutek, da nekaj dobrega dela za ljudi. Leta 1954 se je poročila s fantom, ki je na trboveljski gimnaziji poučeval geografijo in zgodovino.
»Veliko lepega smo doživeli. Če nismo potovali, nas je pa vsak konec tedna vozil naokrog na izlete,« se ga spominja s hvaležnostjo. Pred devetimi leti se je poslovil.
Čeprav je delala v zdravstvu in je za osteoporozo izvedela dokaj zgodaj, je bilo tudi takrat že prepozno. Ko ji je kolegica na peti izmerila mineralno kostno gostoto, je bila osteoporoza že njena spremljevalka. »Nisem mogla verjeti, počutila sem se povsem zdravo. Mi je pa hitro postalo jasno, zakaj sem si prej tolikokrat zlomila roko. Prvič že pred več kot tridesetimi leti, najhuje pa je bilo petindvajset let nazaj. Bilo je pozimi, imeli smo mlade piščančke. Idiličen prizor. Ko sem jih zjutraj odšla nahranit, sem padla. Obe podlahtni kosti, radius in ulna, sta mi pogledali iz roke,« pokaže, kako sta štrleli. Zdravljenje je trajalo celo leto, saj se ji kalus, to je tkivo, ki se razvije na zlomljenem delu kosti, ni in ni hotelo tvoriti. »Vsakokrat, ko sem šla na slikanje, sem jokala, ker izvidi niso bili dobri. Kaj vse sem počela, da bi se kalus le začel tvoriti. Jedla sem celo koprive, pa jajca namakala v neki tekočini,« se smeje danes, ko je najhuje za njo.
Kasneje si je pri gospodinjskih delih še enkrat zlomila roko. Ko sama takole pri sebi razmišlja, od kod se je v njeno življenje prikradla osteoporoza, se vrne v svoje otroštvo, ki ga je – večkrat lačna kot sita – preživela po taboriščih.
»Z več zdravniki sem se pogovarjala o tem in pogosto smo prišli do zaključka, da je bila prehrana v moji otroški dobi revna. Mleka ni bilo, sira ne, torej tudi kalcija ne. Tudi po vojni ne moremo reči, da je bila prehrana primerna za rast organizma. Spominjam se pomanjkanja iz dijaškega doma; kruh so nam pekli iz plesnive moke. Danes pa vemo, kako pomembna za tvorbo zdravih in močnih kosti so prav ta zgodnja leta,« razmišlja devetdesetletnica. A če so ji vojna, taborišča in lakota zrahljali kosti, so ji na drug strani dali trdoživost. In dolgoživost. Že tržaški pisatelj Boris Pahor je bil prepričan, da je k njegovi trdoživosti in dolgoživosti pripomogla izkušnja taborišča. Hermina temu lahko samo pritrdi.
Hermina je sodelovala pri ustanavljanju trboveljskega društva za osteoporozo. Od leta 1997 do 2000 so delovali kot sekcija pri društvu invalidov Trbovlje, nato so se odločili za samostojno pot. »17. januarja 2000 smo ustanovili samostojno društvo. Še istega leta smo se priključili tudi novoustanovljeni Zvezi. V tistih letih smo orale ledino, veliko smo se morale še naučiti, kar precej truda je bilo potrebno, a rade smo to počele. Sama sem v društvu pet let vodila telovadbo. Nobenih priročnikov ni bilo, kako to početi, nikjer po Sloveniji kaj takšnega še niso počeli, da bi si ogledala. Zato sem vaje pripravljala sama in pri tem črpala iz zakladnice svojega znanja. Veseli me, da so se ženske rade udeleževale telovadbe, zanimanja je bilo veliko,« je vesela dosežkov.
Pokaže mapo, v kateri hrani vso zgodovino društva. Skupaj listava. Na začetku je listina o ustanovitvi društva. Na izrezku iz ene od revij pokaže, kako je sodelovala na modni reviji, ki jo je s ciljem ozaveščanja o osteoporozi pripravila Zveza. Ob fotografijah se je spominjala izletov in letovanj, ki so se jih udeleževale, pa kako so na kuharskem tekmovanju v Goriških Brdih zasedle drugo mesto. Seznam zdravilišč, ki bi jih še lahko obiskali, je že davno prazen. Med arhivskim gradivom posebej izstopa leto 2010, ko so v Trbovljah gostili svetovni dan osteoporoze. »Danes za nazaj občudujem to naše delo, ponosna sem, da smo tako lepo sodelovali, mnogi so nam priskočili na pomoč, posebej ob organizaciji praznovanja svetovnega dne,« pove.
Preden se poslovim, me popelje po vrtu, kjer ji trenutno najbolj uspevajo čajote. Še vedno hodi na izlete z društvom, veliko bere, na mizi ima knjigo Vinka Möderndorferja, čigar oče je bil v Podkumu učitelj. Še vedno vozi, se pa sprašuje, kdo bo zdržal dlje: avto ali ona. Vsako jutro telovadi, telovadba ji je tako zlezla pod kožo kot umivanje zob. Njena krvna slika je, čeprav je prepričana, da poje preveč masla, prav tako brezhibna. Osteoporozo trenutno uravnava s prolio, vsaki dve leti se udeleži meritev mineralne kostne gostote.
Sicer pa si čas krajša s peko peciva, tega najbolj obožujejo njeni vnuki in pravnuki. Nato se spomni še skupinice sedmih žensk, vse so okrog 90, s katerimi se redno srečujejo ob rojstnih dnevih. »Dobivamo se v gostišču Mala malca, v posebni sobi, ker smo seveda glasne.
Dogovorjene smo, da na naših srečanjih ne jamramo, saj sicer ne bi govorile o ničemer drugem. Slavljenki prinesemo samo šopek, nobenega velikega obdarovanja nimamo, saj smo darilo same sebi. Že samo to, da smo in se zberemo, je darilo,« se posmeje. In v tem je veliko resnice. Hermini želimo še veliko zdravih in veselih let.
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek
Foto: Nataša Bucik Ozebek
Prvič objavljeno v reviji Sončnica 2023.
Več o DO Trbovlje.