November je mesec, ko se vsako leto člani Društva za preprečevanje osteoporoze Posavje odpravimo v Krkino zdravilišče v Strunjanu. Letos so bili to že 11. dnevi zdravja v tem prijetnem kotičku slovenske obale. Da imamo mi, kontinentalci, radi morje, je dokaz močna udeležba, tokrat je skupina štela kar 63 udeležencev. Razen morja, ki je svojevrsten magnet, pa so magnet predvsem hotelski animatorji gospe Barbara, Tatjana in gospod Janez (slednji sicer tokrat ni bil z nami, ker je imel na skrbi pohodnike po istrskih poteh, a ga stalni udeleženci dobro poznamo iz prejšnjih let) in pa pester program dejavnosti, ki potekajo od jutra do poznih večernih ur. Telovadili smo s fizioterapevti, imeli z gospo Barbaro dihalne vaje ob morju, hodili po nordijsko, poslušali predavanja, se z gospo Tatjano sprehodili po Tržaškem in po Miljah in uživali ob kulturnih programih lokalnih ljubiteljskih gledaliških skupin in pevcev – zborov in solistke.
Dietolog in kuhar gospod Željko Kofljač nas je s praktičnim in odličnim prikazom seznanil z resnicami in zmotami o prehrani pri osteoporozi, predsednica DPOP Milena Jesenko pa nas je v potopisnem predavanju popeljala po južni Indiji. Žal je zaradi poplavljene seminarske dvorane (v noči z 12. na 13. november je bilo namreč neurje z močnim nalivom) odpadlo predavanje gospoda Janeza Kolariča, ki naj bi spregovoril o gibanju, kjer leta nikakor ne smejo in ne morejo biti izgovor. Pa drugič!
V lepem številu smo se udeležili izleta na Tržaško. Skozi Trst smo se zapeljali do Sesljana in Štivana, kjer izvira reka Timav. Ogledali smo si vse tri izvire in se peš podali ob reki vse do njenega izliva v morje. Skozi Nabrežino, Križ, Brišče in Prosek-Kontovel nas je avtobus pripeljal na Vejno, kjer je visoko nad Trstom znamenita trikotna cerkev, veličastna, lepa, vredna ogleda. Tu pa smo v vsem “razkošju” doživeli huronsko burjo, ki nam ni dovolila dostopa do roba, od koder bi lahko uživali v pogledu na mesto, celoten Tržaški zaliv pa vse tja do daljnih obzorij.
Ujeli smo še začetek strunjanskih dnevov kakija, in kar nekaj zabojčkov tega oranžnega sadeža, in tudi nekaj litrov oljčnega olja, je obtežilo avtobusni prtljažnik, ko smo se 17. novembra vračali v svoje Posavje in na Dolenjsko. Čas se je res za večino prehitro iztekel.
Ob koncu kratkega poročila pa je treba dodati zahvalo celotnemu hotelskemu timu – animatorkama, fizioterapevtom, kuharjem in strežnemu osebju, sobaricam, vodji recepcije gospe Petri in vodji hotela gospe Silvani. Vsak od njih je poskrbel, da smo se dobro počutili. Pridemo še!
Besedilo in slike M. Jesenko