Ja, s klicajem! Ker smo se tako veselili, da se nas je prijavilo čez 60, a se je na koncu izšlo, da smo napolnili ravno vse sedeže v velikem avtobusu. Sreda, 10. maja, se je začela obetavno in živahno, za kar so že med potjo poskrbele organizatorke, članice pohodniške skupine Kostanjevica – Šentjernej. Bolj smo se dvigali proti pokljuškim gozdovom, bolj so se nižale megle in na Rudnem polju je termometer kazal le še 4 ali 5 stopinj Celzija, o soncu in pogledih na vrhove pa ne duha ne sluha. Ampak to nas ni motilo, le program smo prilagodili: namesto v tri smeri, smo jo ubrali vsi na Uskovnico. Viševnik in Blejska koča na Lipanci bosta počakali do prihodnjič.
Štiri kilometre dolgo pot smo zmogli vsi. Dovolj energije smo dobili ob bogato obloženi mizi (tudi ta se je peljala z nami v avtobusu!) pred pohodom. Ob odličnih jedeh so se znašle še jagode! Med potjo so se nekateri ustavili na energijskih točkah. Ne vem, ali in v kolikšni meri so vplivale na dobro počutje, vsekakor ga je bilo vso pot in ves dan dovolj. Ko smo se po dobrih treh urah vrnili na Rudno polje, je bilo na smrekah in ob poti še vedno videti prejšnjo noč zapadli sneg.
Iti s Pokljuke in se ne ustaviti na Bledu, bi bil greh. Mi si ga nismo dovolili! Sprehod ob jezeru, kosilo v Vili Prešeren in kremne rezine v slaščičarni, ki se je od imena Šmon poslovila in ima zdaj nov naziv, so bili pika na i in prijazen zaključek tega izleta “za telo in dušo”.
Udeleženci smo bili enotnega mnenja: zahvala za lepo doživetje gre glavni organizatorki Majdi Staut in prizadevnim članicam iz Kostanjevice in Šentjerneja. Bravo, punce!
Zapisala: M. J.
Slike Neda Busar