Božena Likar Kenda: Avto je zamenjala za športne copate

Koprčanka Božena Likar Kenda se je z osteoporozo srečala sredi najbolj aktivnih let, nepričakovano in nerazložljivo. Na meritve mineralne kostne gostote jo je pred petimi leti zvabila medicinska sestra, njena ,sošolka’ na jezikovnem tečaju. „S seboj sem povabila še svoje kolegice in na koncu se je izkazalo, da sem imela sama kar visoko stopnjo tveganja,“ se danes spominja učiteljica zgodovine. 

Likar-Kenda
Božena Likar Kenda (skrajno levo) skupaj s Eriko Fišer Pajk in Vojko Močnik na sedežu obalno-kraškega društva v Semedeli Foto: Nataša Bucik Ozebek

Na naslednjih pregledih in meritvah v Strunjanu jo je čakal šok – huda osteoporoza na kolkih in hrbtenici, so povedali. Nerazložljivo zanjo in za zdravnike je bilo, da v njenem življenju niso mogli najti razvade in dejavnikov tveganja, ki bi lahko prispevali k osteoporozi. „Že prej sem zelo veliko hodila, zdravo živela, pojedla veliko zelenjave, jogurtov, sira … Ne kadim in ne pijem, prav tako tudi moja mama nima osteoporoze,“ pripoveduje Božena. Sama vzrok išče tudi v hormonih. „Ti nam, ženskam, večkrat ponagajajo.“ Osteoporozi tudi danes ne kljubuje samo z zdravili, ampak poskuša zase kar največ narediti z zdravim načinom življenja. Na njenem jedilniku so pogosto ribe, najraje sardele, dvakrat na teden hodi na društveno telovadbo. Avto je odstopila sinu in tako vsak dan pešači v dva in pol kilometra oddaljeni Koper. „Res je navkreber, malo sem zadihana, ampak je to dobra investicija v moje telo,“ je prepričana.

Osteoporoza velja za tiho bolezen, ki ne boli. A Božena ima drugačno izkušnjo. „Včasih so me kolki tako boleli, da nisem mogla stati,“ se spominja. Ko je začela jemati zdravila, so tudi bolečine popustile. Najprej so ji zdravniki predpisali posebej kalcij in posebej D-vitamin, sedaj enkrat mesečno jemlje ibandronsko kislino (bonviva). „S časom se mi je stanje kar dobro izboljšalo, težav med zdravljenjem nisem imela, res pa zelo vestno jemljem zdravila in se držim navodil,“ pripoveduje. Čaka jo še eno letno zdravljenja, nato krajša pavza.

O društvu bolnikov z osteoporozo in stroki govori z navdušenjem. „Takoj ko sem izvedela za diagnozo, sem se v Strunjanu vpisala v društvo, kjer so mi pomagali z nasveti, kam naj se obrnem. Mislim in že iz izkušenj vidim, da je dejavnost društva zelo pomembna; med seboj si pomagamo, svetujemo, imamo kar nekaj ugodnosti.“ Božena je sicer zelo aktivna. Njene društvene kolegice povedo, da peče dober kruh, sama pa skromno doda, da obiskuje štiri tečaje tujih jezikov. Najbolj je navdušena nad francoščino, uči se je že veliko let, štiri leta obiskuje pouk španščine, zadnje leto je dodala še ruščino, za utrditev znanja hodi k angleščini. Njen umirjeni govor te pritegne, da bi jo kar poslušal. Že krajši klepet z njo da slutiti, da jo vse zanima in o marsičem veliko ve – o arhitekturi, zgodovini, naravi, kulturi, kritična je do pometanja z našo dediščino kar na počez…

Nataša Bucik Ozebek