Anica Fras iz kranjskega društva se je pridružila pohodnikom, ki so z Janezom Kolaričem iz Zdravilišča Strunjan spoznavali Istro in tržaški kras na enotedenskem pohodu. Ob branju članka nas zamika, da bi bili z njo na opisanih poteh. Preberite, kaj je zapisala.
Ne vem, ali je ta trenutek najbolj primeren za pisanje o pohodniškem dopustu, in sicer iz dveh razlogov. Najprej, ker je na pohodu, kaj na pohodu, v galopu!, koronavirus in vsi govorimo samo o njem; drugič, ker je od tega dopusta minilo že nekaj mesecev in je blizu že spomladanski pohodni teden. Pa vseeno, včasih malo oddaljenosti od problemov in nekega dogodka stvari pokaže v drugačni luči.
Sem ljubiteljica morja in zato ni nič čudnega, da so mi bili od nekdaj všeč jesenski dopusti v Strunjanu. Uživala sem v morski klimi, razen tega pa so mi skrajšali mesec november, ki je zame najbolj duhamoren mesec v letu. Saj je tudi december še mračen, ampak je ves prepreden s prazniki, ki prinašajo Luč v naše življenje, pa zato ni moreč.
Letos sem šla prvič na pohodniški dopust v Strunjan. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, pa sem se tolažila, da bom imela v vsakem primeru vsaj morsko klimo in dovolj gibanja. Na koncu sem bila res zadovoljna. Opravili smo pet zelo raznolikih pohodov, ki smo jih lovili med deževnimi kapljami tako uspešno, da na koncu nismo bili čisto nič mokri.
Kot ljubiteljici morja mi je bil zelo všeč prvi pohod ob morju, ki smo ga začeli južno od hrvaškega Umaga. Tale naša Evropska unija je za kakšno stvar vseeno dobra. Ena od njih so odprte meje in tako smo brez problema prečkali hrvaško mejo, italijanske pa zaradi »šengna« za običajne državljane tako praktično ni.
V Umagu nas je pričakal južni veter, tako da se je bilo treba kar zaviti v oblačila. Pozdravilo nas je sivo, razburkano morje. Naš vodnik Janez je takoj ustvaril prvo fotografijo z razpenjenimi valovi v ozadju. Veter nam je mršil lase, jugo je nosil valove na obalo, dohodi do vode, ki jih verjetno uporabljajo poleti, so bili vsi zaliti z visokim morjem. Bilo je enkratno! Na morje navadno hodimo poleti, ko je lepo, modro in največkrat mirno ali lahno vzvalovano, tokrat pa nas je spremljalo sivo in razpenjeno od juga. Kakšna moč narave! Za konec tega pohoda smo imeli degustacijo pršuta in raznih vrst vina. Lepši (in boljši) zaključek prvega pohodniškega dne si težko zamisliš.
Naslednji dan je že zjutraj kazalo, da se dež sploh ne bo ustavil. Ampak to za pohodnike ni bila ovira. Janez je imel v zalogi rezervno pot. Tokrat smo se odpravili v Italijo, na ogled Briške jame, tako da smo hodili lepo »pod streho«. Jaz sem za to jamo prvič slišala, v Italiji je menda kar poznana. Smo pa v sprejemnici ob vhodu našli reklamno gradivo za Postojnsko jamo.
Briška jama leži v zaledju Trsta, na področju tržaškega krasa, izdolbla jo je reka Timava. Njena značilnost je globina, saj se vanjo spustiš po približno 500 stopnicah. Spotoma lahko opazuješ nekaj lepih kapnikov, sicer pa je njena bistvena značilnost prav globina. Ko si na dnu, se skoraj takoj začneš vzpenjati. Glavna dvorana je globoka 107 m, zato so v njej namestili dve geodetski nihali, dolgi približno 100 m, ki izmerita tudi najmanjši premik zemeljske površine. Nihali sta največji na svetu in sta vpisani v Guinnessovo knjigo rekordov. Jamo so raziskovali že v 19. stoletju. Če jo primerjam z našima, Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami, lahko rečem, da je Briška jama tudi zanimiva, ne more se pa z našima primerjati ne po velikosti ne po lepoti kapnikov.
Naslednji dan je bilo jutro lepše, pa smo se odpravili spet na Hrvaško, tokrat po trasi nekdanje ozkotirne železnice Parenzane. Začeli smo v kraju Oprtalj in se spustili navzdol do kraja Livade.
Parenzana je bila v začetku 20. stoletja pomembna transportna pot, ki je kraje osrednje, celinske Istre približala obmorskim krajem, seveda ne zaradi turizma, ampak zato, da so po njej lahko prevažali svoje pridelke do potrošnikov. Narava je še danes zelo nedotaknjena in pot prijetna, spotoma nas je s svojega hriba pozdravil Motovun. Ko opazuješ še danes obdelana terasasta zemljišča z njivami in oljčnimi nasadi, si prav lahko predstavljaš, kako so nekdaj ljudje, otovorjeni s pridelki, hodili do najbližjega postajališča železnice, ki pa je bilo še vedno daleč, pa potem, kako so se po celodnevni odsotnosti utrujeni vračali navkreber proti domu. Zelo trd je bil nekdaj kruh!
Livade ležijo že bolj v dolinskem delu Istre, značilno zanje je, da so se razglasile za svetovni center tartufov. Mogoče imajo tartufi tako visoko ceno zaradi svoje redkosti in ker jih je težko poiskati, mene pa s svojim okusom niso kaj posebej navdušili.
Vreme tega dne je bilo po poti prijetno, malo sončno, malo oblačno, celo nekaj kapljic dežja nas je ujelo, tako da nismo vedeli, ali bi sploh odprli dežnike. Ko smo prispeli do Livad in vstopili v avtobus, pa se je ulil dež, mi smo mu tako srečno ušli.
Vsak pohod je bil po svoje zanimiv, mogoče mi je najbolj sedel v srce tisti po kraškem robu, tokrat po naši državi. Nisem si znala predstavljati, zakaj to področje nosi tako ime. To je pokrajina, kjer se kraška planota s strmim skalnim robom prevesi v nižje ležečo istrsko pokrajino.
Med plezalci je npr. poznana stena nad Ospom. Mi smo prehodili seveda le del tega roba, saj je sicer dolg kar 20 km. Začeli smo v vasici z nekaj hišami sredi značilne krajine, od tu gredo poti v vse mogoče smeri istrskih krajev in hribov. Pot nas je vodila najprej lahno navkreber, pa ne preveč, saj je Janez poskrbel za tako traso, da smo jo vsi zmogli. Hodili smo po kraškem gozdu, ki je tako drugačen od gorenjskih gozdov.
V svetlem gozdu rastejo borovci in listavci, podrast so divji šparglji in drugo rastlinje, tudi dišeče zeliščne rastline. Ko pa stopiš na kraški rob, se odpre prelep pogled na zeleno dolino, spodaj ležeče vasi, obdelana polja, železnico, avtocesto pa vse do morja. Šele od tu vidiš, kako mogočen objekt je viadukt Črni Kal. Pot poteka tik nad prelomom roba, tako da je pri hoji potrebno biti previden. Pelje mimo ruševin obrambnega stolpa iz 11. stoletja, ki leži na samem robu. Zgrajen je bil zaradi obrambe posesti in poti, ki je potekala med rižansko dolino in kraško planoto. Utrdba je bila opustošena šele v 17. stoletju.
Zadnji dan, v petek, smo šli na pot do Izole. To pot smo obiskovalci Strunjana že večkrat prehodili, saj je ena več pohodnih poti, ki se začnejo pri hotelu. Kljub vsemu je bilo prijetno, še posebej, ker smo se pohodniki zdaj med seboj že dobro poznali. Nekateri so bili že kar stalni udeleženci pohodov. To pove, kako prijetne so te poti, saj ti hkrati razgibajo telo in duha, vedno vidiš kaj novega, vedno kaj novega izveš o krajih, po katerih hodiš, in o ljudeh, s katerimi hodiš. Za zaključek dneva si sprostiš noge v bazenu in savni. Ali si lahko zamisliš lepši dopust?
Zapisala: Anica Fras