V zadnjem času posvečamo veliko pozornosti optimalnemu trajanju zdravljenja z bisfosfonati. Njihova sposobnost, da močno zavrejo kostno razgradnjo, in dejstvo, da ostanejo zelo dolgo v kosteh, namreč povzročata skrbi glede varnosti pri dolgotrajnem zdravljenju. Za trajanje zdravljenja se zato vedno odločamo glede na bolnikovo ogroženost za zlom, kar najlažje ocenimo s pomočjo dejavnikov, ki zlom napovedujejo. V tem smislu so pomembni predhodni osteoporozni zlomi, starost nad 70 let, jemanje glukokortikoidov, revmatoidni artritis, pogosti padci ali vsaj nagnjenost k padcem, telesna teža pod 60 kg in zlom kolka pri starših. Upoštevamo tudi izvid meritve kostne gostote. Na kosti zelo negativno vplivata kajenje in pretirano pitje alkohola, zato ju odsvetujemo.
Malo ogrožene bolnike zdravimo z bisfosfonati tri leta, večino pet let, bolj ogrožene pa neprekinjeno do deset let. Pri manj ogroženih sledi nato eno do dvoletni, lahko pa tudi dolgotrajen premor v zdravljenju, ko bolniki jemljejo le vitamin D in po potrebi še kalcijeve nadomestke.
Če so bolniki bolj ogroženi za zlom, jih je takoj po ukinitvi bisfosfonata smiselno pričeti zdraviti z zdravilom, ki ne zavira kostne razgradnje, pač pa spodbuja gradnjo nove kosti. Zaenkrat imamo na voljo dve takšni zdravili. Bolj dostopen je stroncijev ranelat, ki pride v poštev tudi kot zdravilo prvega izbora za bolnice po 74. letu starosti oziroma za vse, ki bisfosfonatov ne prenašajo ali so pri njih neučinkoviti. Zdravilo je v obliki granul, ki jih raztopimo v kozarcu vode in popijemo vsak večer pred spanjem.
Druga možnost je teriparatid v obliki dnevnih podkožnih injekcij, vendar je zaradi visoke cene namenjen le tistim, ki so utrpeli dodaten osteoporozni zlom vsaj po letu dni zdravljenja in ob mnenju konzilija klinike v Ljubljani ali Mariboru.
Doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med.
UKC Ljubljana, Oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni