Obiščite z nami Istanbul. Mesto, ki so ga obiskali in za nas opisala članica kočevsko-ribniške regije.
Že nekaj let Društvo za osteoporozo kočevsko-ribniške regije v maju organizira zanimiva potovanja, naši člani in članice pa se jih z veseljem in velikimi pričakovanji udeležujemo. Na teh potovanjih spoznavamo ljudi, kulturo, ljudske običaje in dogodke iz preteklosti obiskanih dežel. Na potovanjih se tudi družimo in poveselimo ter tako pozabimo na vsakdanje skrbi.
Letos smo se veselili potovanja v veličastni Istanbul. Prijav je bilo toliko, da smo morali oblikovati dve skupini udeležencev. Vabilo nas je mesto med dvema celinama – Evropo in Azijo, ki ju loči morska ožina Bospor. Mesto je nastalo okoli 660 let pred našim štetjem. Ustanovil ga
je grški osvajalec Bizac iz Megare, poimenoval ga je Bizanc. Leta 330, ko ga je cesar onstantin Veliki razglasil za glavno mesto vzhodnega dela Rimskega imperija, je postal Konstantinopol. Za mestno središče pa so uporabljali ime Stamboul. Domačini so tako mesto od 15. stoletja
imenovali Istambol, kar pomeni mesto islama. Poznamo ga tudi pod imenom Carigrad, kar je staro slovansko ime, najdemo ga v skoraj vseh slovanskih jezikih. Naj rečemo Bizanc, Konstantinopel, Carigrad, Istanbul – vedno govorimo o mestu osvajalcev, haremov, sultanov, cesarjev in zakladov rubinov.
Kljub temu da je Istanbul s približno petnajst milijoni prebivalcev največje turško mesto, ni glavno mesto Turčije. Vse do dvajsetih let 20. stoletja je bil Istanbul v dobi Otomanskega imperija vojaška, kulturna, trgovska in tudi politična prestolnica. Po tem času pa je z rojstvom turške republike Atatürk za glavno mesto imenoval Ankaro.
Verjetno ga ni Slovenca, ki se mesta ne spomni po finalni tekmi evropskega košarkarskega prvenstva. Ljubitelji telenovel in filmov pa ga poznate po številnih uspešnicah, kot so Moja boš, Istanbulska nevesta, Inferno, James Bond-iz Rusije z ljubeznijo, Solze v raju, Sulejman veličastni …
Prvi dan
V zgodnjih jutranjih urah krenemo iz Kočevja z avtobusom proti ljubljanskemu letališču dr. Jožeta Pučnika. Med potjo poberemo našega dolgoletnega vodiča Andreja. Ko uredimo vse formalnosti, poletimo proti Istanbulu. Med pristankom, ko se letalo spušča nad Bosporjem in
poskušam skozi ozko letalsko okno zaobjeti kar največ pokrajine, silhuete čudovitih mošej, ki se bohotijo z gričev mesta in silijo v nebo, razmišljam, kaj me tokrat čaka.
Mesta ne poznam, iz agencijske brošure vem, kaj si bomo ogledali. V glavi iščem podobe iz knjig in filmov in sestavljam prijetne slike turških »kafičev«, kjer bomo posedeli.
Po urejenih vstopnih formalnostih se odpravimo na največji istanbulski trg Taksim in v vedno živahno ulico Istikal s številnimi trgovinami, restavracijami in lokali. Med turisti in domačini je to zelo priljubljena točka. Vzdolž nakupovalne avenije vozi tramvaj, ki v meni vzbu di nostalgijo. Tako spoznavamo moderni Istanbul »nove Evrope«. Med potjo nas na vsakem koraku spremljajo kebabi, bureki, lokum, turški med in baklave. Na vsakem vogalu pečejo koruzo in ogromne marone. Omamno diši.
Ne moreš mimo, da si ne privoščiš nekaj teh dobrot, tako značilnih za Turčijo. Opravimo še sprehod do stolpa Galata in istoimenskega Galata mostu, od koder je nepozaben pogled na mesto in Bosporsko ožino. V okrožju Galate, ki je že 400 let skoraj povsem judovska, si ogledamo judovsko pokopališče, prvotni zvonik judovske sinagoge. Sodobna Galata je znana po športnem klubu Galatasaray S.K., enem najboljših v Turčiji, ustanovljenem leta 1905.
Utrujeni od poti in ogledov se odpravimo do hotela na večerjo in nočitev. Ampak nočitev preložimo. Za vogalom našega hotela smo namreč odkrili prijeten »kafič« z glasbo po želji. Si lahko zamislite, kako je slišati Na Golici sredi Istanbula? Mi smo si izpolnili to željo.
Drugi dan
Po zajtrku smo se sprehodili do najpomembnejših znamenitosti starega dela mesta. Obiskali smo nekdanjo patriarhalno baziliko Svete božje modrosti, zdaj uradno veliko mošejo Hagio Sofio, ki je bila skoraj 1000 let največja krščanska cerkev na svetu. Veličastna stavba je danes
preurejena v muzej in navdušuje obiskovalce z zlatimi bizantinskimi mozaiki in marmornatimi stebri. Vsekakor nismo izpustili palače Topkapi, poznane kot domovanje otomanskih sultanov. Spomnila me je na zbirko arabskih zgodb Tisoč in ena noč, ki ti daje vpogled v skrivnostno življenje sultanov s stotinami žena v haremu in z razkošnimi zakladi.
Nasproti Hagie Sofie je Modra mošeja – edina mošeja v Istanbulu s šestimi minareti. Ime je dobila po skoraj 21.000 ročno izdelanih modrih ploščicah, ki krasijo notranjost. Prevzela nas je s čudovitimi vitražnimi okni in verzi iz korana. Vanjo smo vstopili zakriti z naglavno ruto.
Kdor ni imel svoje rute, jo je dobil na posodo na vhodu. Večina prostorov v mošeji je namenjenih molitvi. Ostali deli mošeje – naj omenim, da je to je zelo velik kompleks zgradb – pa so namenjeni šoli, knjižnici, ljudski kuhinji, kopališču … Tu so še grobnice, bolnišnica, prenočišča in bivalni prostori.
Ena najbolj slavnih tržnic je zagotovo Kapali čaršija ali Grand bazar, velika pokrita tržnica s skoraj 5000 trgovinicami, 82 ulicami in 16 vhodi, kjer se ti zmeša od ponudbe vsega mogočega blaga. Seveda smo si privoščili nakupe ob barantanju, ki je po tamkajšnji tradiciji nujno, spili tradicionalno turško kavo ali/in jabolčni čaj. Utrujeni smo se vračali v hotel, a se po večerji spet odpravili v »naš kafič«, kjer so nam vrteli slovensko glasbo, mi pa peli in plesali. Sredi Istanbula!
Tretji dan
Zajtrkujemo bolj pozno in hitro, avtobus že čaka in čez znameniti Bosporski viseči most se odpravimo na azijsko stran Istanbula do razgledne točke Çamlica, ki je vedno polna rož. Domačini tu organizirajo piknike, si privoščijo oddih ali samo uživajo v čarobnem razgledu. Tudi mi smo uživali, ta pogled z razglednega stolpa nam bo med številnimi vtisi ostal najdlje v spominu. Obiskali smo tudi največjo džamijo v Turčiji – Çamlica, ki jo Turki imenujejo kar »istanbulska nevesta«. Zavzema 30.000 kvadratnih metrov. Glavna kupola mošeje meri 72 m v višino in predstavlja 72 narodov, ki živijo v Istanbulu, sprejme pa kar 63.000 vernikov. Tu nas je pričakalo veliko presenečenje, kajti tisti dan, bil je dan pred volitvami, je mošejo obiskal veliki voditelj Turčije Recep Tayyip Erdogan. Zato nas je pred vhodom v mošejo varnostna služba temeljito pregledala. Množica vernikov se je ob predsednikovem prihodu v mošejo z vzhičenostjo zgrnila okrog svojega velikega vodje.
Pot smo nadaljevali v četrt Uskudar, najbolj avtentični del Istanbula, ki hrani enkratne skrite dragulje, nato smo se odpravili v četrt Kodikoy. Nekdaj zaspana in nezanimiva četrt danes velja za eno najbolj živahnih in sproščenih na azijski strani. Poleg živahnih kavarn, galerij in barov ter pisanih tržnic in založenih trgovinic je to kraj umetnikov, uličnih poslikav in grafitov. Vmes pa seveda fotografiranje znamenitega dekličinega stolpa, ki se nahaja na majhnem otočku. O gradnji stolpa in njegovi lokaciji obstaja veliko legend. To zanimivost srečamo v vsakem predstavitvenem filmu in turški nadaljevanki, tudi v ozadju filma o Jamesu Bondu Iz Rusije z ljubeznijo. Dan je minil ob ugotovitvi, da je azijski del mesta veliko bolj »evropski«, kot smo mislili. Ker je to naš zadnji večer, se nismo po večerji odpravili spat, ampak na zaključni nočni potep po mestu.
Četrti dan
Zajtrki so vedno kasnejši in posledično hitrejši. Sprehodimo se do ene najlepših mošej Istanbula, Sulejmanove mošeje. V obzidanem vrtu za mošejo sta mavzoleja Sulejmana Veličastnega in njegove najljubše žene Hürrem, dekleta iz harema, kasneje imenovane Rokselana. V glavi se mi prikažejo vse podobe iz turške nadaljevanke Sulejman Veličastni, življenjske zgodbe akterjev, boji in spletke za oblast in preživetje, oblačila, hrana … Mimo številnih starodavnih hanov in trgovin pridemo do Egipčanske tržnice, kjer se izgubimo med številnimi trgovinicami z dišavami in začimbami.
Na zadnji dan našega potovanja sledi še plovba po Bosporju med Evropo in Azijo. Sedeč na palubi najete ladjice drsijo pogledi na bosporske palače, luksuzne vile turške elite, mošeje, minarete … Na levi Evropa, na desni Azija, vmes Bospor, ki povezuje Črno morje z armarskim.
Fotografiramo, opazujemo mimo plavajoče ladjice in tankerje. In kot vedno je vsega lepega enkrat konec. Tako se končuje tudi naše potovanje po Istanbulu. Še zadnji nakupi, tako značilni za Turčijo: baklave, čaji, kave, dišave … Ves čas potovanja nas je spremljala lokalna vodička
Šakira. Njena družina izvira iz Črne gore, zato nismo potrebovali prevoda. Bila je izjemna. Na vsaki točki nam je pripovedovala tako doživeto, da se ti je zazdelo, kot bi gledal film. Bili smo ji hvaležni, saj nam je Turčijo prikazala v vsej njeni lepoti. Še zadnji objemi in zahvala, nato pa
na letališče, prijava na let in nazaj tja, kjer je kljub vsemu najlepše: domov, v Slovenijo.
Zapisala: Marija Ficko
Društvo za osteoporozo kočevskoribniške regije
Prvič objavljeno v reviji Sončnica 2023