V vasi Šklendrovec v občini Zagorje ob Savi živi Silva Korimšek, dolgoletna članica Društva za preprečevanje osteoporoze Zagorje ob Savi.
»Še danes se spominjam, da sem se na seznam članic vpisala na 16. mesto. Torej sem zraven vse od ustanovitve društva,« pripoveduje.
Ko se je včlanjevala, še ni imela osteoporoze, njene kosti je načela deset let pozneje. A ne samo osteoporoza, v njeno življenje je prišel tudi rak. Kljub temu je gospa Silva neomajen vir optimizma, dobre volje in potrpežljivosti. Nenazadnje tudi hvaležnosti, saj se zaveda, da bi lahko bilo še slabše.
Letos bo Silva dopolnila 70 let, njena pripoved o osteoporozi pa se začne 27 let nazaj.
»Menstruacijo sem izgubila, ko sem bila stara 43 let. Moja ginekologinja mi je zato predlagala, da bi odšla na meritev mineralne kostne gostote. Rezultati so bili spodbudni, vseeno pa sem vsaki dve ali tri leta odhajala na meritve in preverjala, kaj se dogaja z mano,« razloži.
Poznala je posledice osteoporoze
Vedela je namreč, da so posledice osteoporoze lahko usodne.
»Moja mama si je po sedemdesetem letu zlomila roko. Če bi bila jaz takrat o tej bolezni tako osveščena, kakor sem danes, bi jo zagotovo peljala na meritve in bi mamo ustrezno zdravili. A takrat tega zavedanja še ni bilo. Ko je bila mama stara 82 let, si je znova zlomila kost. Preiskave so pokazale povsem porozna vretenca. Kljub operaciji se nikoli več ni pobrala na noge.«
Zato pa danes rada pove to zgodbo in vsakemu priporoča, naj poskrbi zase in opravi meritve še pravočasno. Osteoporozo so prav na takih rednih meritvah pred dvema letoma odkrili tudi pri Silvi. Eno leto je jemala zdravila fosavance in stanje se ji je zelo izboljšalo.
A kot smo že zapisali, osteoporoza ni edina Silvina skrb. Leta 2015 so ji diagnosticirali rak na pljučih.
»Ker sem pri mamini zgodbi ugotovila, kako pomembno je, da si pozoren do svojega telesa, sem pravočasno prišla do zdravnikov. Ti so mi povedali, da je zgolj petina pljučnega raka odkritega tako zgodaj, kakor je bilo to v mojem primeru,« je vesela.
Zaradi zgodnjega odkritja bolezni kemoterapija ni bila potrebna. K zdravljenju je poskušala svoj delež pristaviti tudi sama. Kako? »Povsem enostavno. Bolezni nisem tajila in skrivala, odprto sem govorila o njej, pomoč pa poiskala med kolegicami, ki so takšno izkušnjo že imele za sabo. «
Pozitiven pogled na bolezen lahko k zdravljenju veliko pripomore
Pozitiven pogled na bolezen lahko k zdravljenju veliko pripomore je prepričana Silva Korimšek.
S pljučnim rakom se je dobro izteklo, a ta se ji je nedavno ponovil, tokrat je prešel na kosti. Trenutno se Silva zdravi z biološkimi zdravili. Seveda ji ta povzročajo nekaj neželenih stranskih učinkov, a Silva se ne pritožuje. »Pravzaprav sem še vesela, da imam samo nekaj od vseh možnih težav, ki so mi jih našteli zdravniki,« se nasmehne in doda: »Živim naprej z veseljem!«
Silva je vso delovno dobo oddelala v tovarni, kjer so šivali delovna oblačila. Sprva v proizvodnji, nazadnje je bila del kadrovske službe. A tudi po odhodu v pokoj je le malo počivala. Najprej je raznašala reklame, nato sta z možem za dobrih pet let prevzela kot oskrbnika Lovsko kočo Dobovec nad Trbovljami, ki stoji ob planinski poti na Kum.
»Petke, sobote in nedelje sva sprejemala goste. Prekrasno je bilo, a tudi utrudljivo,« prizna. »Službo« je zato zamenjala in nato nekaj let ob sredah raznašala Nedeljski dnevnik. »Zjutraj sem se usedla v avto in z njim obredla številne kmečke vasi in se srečevala z ljudmi. Spoprijateljila sem se tudi z njihovimi kužki in jim vedno prinesla kaj za pod zob. Naročniki so se šalili, da njihovi psi težje čakajo na časopis kot oni sami,« pripoveduje.
Silva verjame, da smo sami svoje sreče kovači
In če ste mislili, da je Silva sedaj delo odrinila v kot, se motite. V eni od gostiln pomaga pri pripravi obloženih kruhkov in solat, tudi kakšno posodo pomije, potrebujejo pa jo tudi ob večjih pogostitvah. Aktivna je tudi v društvu kmečkih žena iz Podkuma in seveda v društvu za preprečevanje osteoporoze. Rada se udeležuje izletov in pohodov, pohvali izjemno predsednico Cveto Garantini. »Lepe stvari se mi dogajajo tukaj,« pristavi. Silva je zgled, da se kljub tegobam še vedno da življenje zajemati s polno žlico. Hvaležno sprejema vse, tudi težave, in se zaveda, da smo sami svoje sreče kovači.
Zapisala: Nataša Bucik Ozebek
Objavljeno v Sočnica, Junij 2019
Foto: slika je simbolična (avtor Finn Bjurvoll Hansen, Pixabay)
Imate zgodbo, ki jo je vredno deliti? Pošljite nam jo in postanite del gibanja ozaveščanja o osteoporozi. Kontakt: [email protected].
Več zgodb bolnic preberite na povezavi https://osteoporoza.si.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Sončnica, junij 2019