Mrzli zimski dnevi so naravnost pravšnji, da obudimo spomine na toplejše dni in nepozabne izlete. Tokrat vas vabimo na pohodniški dan Društva bolnikov z osteoporozo Jesenice.
Mlado jutro nas je zvabilo na plano in zavoljo prvih sončnih žarkov je kaj kmalu postalo jasno, da je na obzorju lep pohodniški dan. Iz železarskega mesta smo se z avtobusom redne linije zapeljali do Kranjske Gore. Spotoma nas je pozdravil s soncem ožarjeni Špik in nam kot kleni ošiljeni svetilnik pokazal, kdo je gospodar čudovitega predela Julijcev, ki zaokroža veduto Martuljkove skupine.
Ko smo izstopili v Mariji na produ, kot so nekoč imenovali Kranjsko Goro, nas je vodja skupine Miro Ražman kaj kmalu utiril na pravo pot. V senci ob strugi raslega drevja smo mleli prijetno kolovozno pot in mestoma senčno gozdno stezo tja proti Podkorenu. Spotoma smo imeli čast pobliže spoznati šestero nojev, ki sploh niso tiščali glav v pesek, temveč so nas, prišleke, zvedavo ogledovali.
V Podkorenu, prijetno urejeni vasici, kjer se domačini imenujejo Karenci, smo z občudovanjem zrli v pristno arhitekturo odete in vzdrževane hiše in se prek vaškega jedra prebili do roba vasi in naprej proti izviru Save Dolinke v Zelencih.
Tamkajšnja okrepčevalnica nam je nudila dopoldansko kavo, nakar smo se okrepčani podali v čudovito naravno okolje Zelencev, kjer je bilo moč opazovati prvobitnost in neokrnjenost matere narave z vsem tistim dobrim, ki ji pritiče in nas nehote poboža, da misli polete nekam, kjer jim je lepo. Leseni mostič, pod katerim se skozi visokorasle trave in drugo bilje z lenobnimi gibi pomika mlada Sava Dolinka, ki si čez čas, ko ob vseh pritokih odraste, najde blagodati tam daleč v širjavi Črnega morja, nas prestavi v realnost aktualnega turizma, vrvečega vzdolž kolesarske steze. Peš se podamo mimo še poleti dih jemajoče Vitrančeve strmine, po kateri se pozimi spuščajo svetovni asi alpskega smučanja. Pozdravijo nas v ta namen postavljeni objekti, s panoja izstopajoč smučarski as in nekaj neučakanih, na zimo čakajočih ratrakov. Ne dolgo za tem nas objame senčno udobje okrepčevalnice kraj kolesarske poti, kjer smo presenečeni deležni objemov in gostoljubja predsednice društva Nuše Ražman, ob katere toplih pozdravnih besedah smo postreženi z borovničevim pecivom in okusnimi štruklji s pridodano pijačo.
Ob žuborečem pogovoru se zazremo v urine kazalce, ki neusmiljeno opominjajo na odhod avtobusa v smeri, iz katere nas je bil v ranih dopoldanskih urah pripeljal. Na udobnih sedežih si ureja vsak svoje spomine in občutja na lepo preživeti dan, ko se človek zave, da je postoril nekaj zase v skupini z dobro energijo. Hvala.
Zapisal: Marjan Zupan
Društvo bolnikov z osteoporozo Jesenice
Prvič objavljeno v reviji Sončnica 2023