Dovžanovo sotesko je izdolbla hudourniška reka Tržiška Bistrica v stare zemeljske sklade. Reka kipi čez edinstveno slapišče velikih zaobljenih blokov belega kremenovega konglomerata. Ti veliki bloki so se prevalili v reko z Borove peči. Ta je dobila ime po rdečem boru, ki porašča strma pobočja. Skozi sotesko je speljano več poti: geološka, gozdna učna pot, planinska, razgledna in pot do partizanske tiskarne. Dovžanova soteska je razglašena za naravni spomenik. Leži pa 3 km severno od Tržiča ob cesti Tržič-Jelendol.
Tako piše o cilju našega tokratnega pohoda v Wikipediji.
Leto se je že prevesilo v julij, najbolj vroč mesec v letu, zato je Andrej načrtoval pohod nekam bolj na hladno. Dovžanova soteska je bila za to res primerna. Ob šumenju in bučanju Tržiške Bistrice in ob velikih 
kamnitih skladih imaš občutek, da si prišel v divjino starega zemeljskega veka paleozoika. Pot je bila prijetna. Speljana po gozdu, po lesenih in po železnih stopnicah. Na koncu pa je bilo treba še malo plezati ob jeklenici in klinih. Nekaj strahu je tudi bilo, vendar je hitro minil, ko smo prišli do bližnje kmetije. Prijazna gospodinja nas je postregla s »šnopčkom«, njen vnuk pa razveselil z igranjem na harmoniko. Prijeten zaključek julijskega pohoda.
Besedilo: Marija Borštnik
Fotografije: Andrej Mohorčič