Zgornji naslov sodi bolj v rubriko »Saj ni res, pa je« in tudi naša tokratna gostja Berta Podbrežnik s Prevalj na Koroškem se danes temu smeji. Pred leti, ko se ji je to res zgodilo, pa je preveč bolelo, da bi ji zvabilo nasmešek na ustnice. »Po več letih je prišla sestra iz Švice nepričakovano na obisk. Samo objela me je, dvignila, vzkliknila ‘ljubica moja’ in rebra so klonila,« se danes spominja še ne 64-letna Berta, ki se že več kot desetletje zdravi zaradi osteoporoze, življenje pa ji tudi sicer rado ponagaja s takšnimi in drugačnimi zdravstvenimi težavami.
Berta je kljub vsem zdravstvenim zapletom, ki so jo spremljali zadnji dve leti (refluks požiralnika, infarkt, predrto črevo, okužba v bolnišnici) dobrovoljna in nasmejana gospa. Nikakor ne kaže svojih let in ne tarna nad svojo usodo. Že dolgo je upokojena, v prostem času zelo rada hodi in telovadi, njena posebna ljubezen pa so planine. Letos jih je opazovala le iz doline, a takoj ko ji bo zdravje dopuščalo, bo zopet ubrala pot na Peco ali Uršljo goro. »Pojem tudi pri pevskem zboru Solzice iz Kotelj in zelo rada pomagam ljudem, če se znajdejo v stiski,« še pravi o sebi. Preden se posloviva, se spomni, da je pozabila omeniti družino, ki jo ima najraje na svetu: moža, hčerki in dve vnukinji, kmalu pa bo zopet postala babica in tega se trenutno najbolj veseli.
Njene težave s kostmi so se začele, ko je bila še zaposlena. Pogosto so jo bolele ramenske kosti, a ji je zdravnica rekla, da je to najverjetneje posledica težav s hrbtenico. »Na enem izmed rednih pregledov pri moji ginekologinji, ko se je že začela menopavza, pa mi je ta priporočila pregled za osteoporozo,« pripoveduje Berta. Res je šla in meritve so že kar takoj pokazale na to bolezen. Zaradi krhkih kosti si je že dvakrat zlomila rebra, prvič pri teku na smučeh, drugič se je to zgodilo ob že omenjenem obisku njene sestre iz Švice. Zdravniki so ji za zdravljenje najprej predpisali fosamax, ker pa je imela probleme z želodcem in refluks požiralnika, je morala terapijo prekiniti. Nato je jemala kapljice za nos, a zaradi alergij tudi to ni bila najboljša izbira. Poskusila je še s kalcijevim granulatom, potem pa je zaradi drugih spremljajočih diagnoz in zdravstvenih težav odšla na pregled k endokrinologu dr. Tomažu Kocjanu, ki se je odločil za zdravljenje z intravensko injekcijo zoledronske kisline enkrat letno. »Zraven jemljem še kalcijev karbonat in vitamin D3. Ta terapija mi ustreza, problemov zaenkrat nimam, želodec se tudi boljše počuti,« se pohvali Berta.
Poleg zdravljenja z zdravili Berta zelo pazi, da prehrana vsebuje veliko vitaminov. »Pravkar mi je predsednica društva prinesla nekaj zanimivih knjig na to temo,« pravi. Vedno je hodila na telovadbo pod vodstvom fizioterapevtk, letos pa je zaradi zdravstvenih zapletov počivala. »Bom pa povprašala svojega zdravnika, če bi mogoče le lahko zopet začela telovaditi,« doda z nasmehom.
Berta je bila med prvimi soustanoviteljicami Koroškega društva za osteoporozo leta 2002 in osem let poverjenica za svoj kraj Prevalje. »Vse je temeljilo na prostovoljnem delu, veliko organizacijskih opravil je bilo,« se danes spominja Berta, ki bi zagotovo še opravljala to delo, če ji ne bi bolezenski zapleti predlani prekrižali načrtov. Na začetku je bilo na Prevaljah v društvo včlanjenih 29 žensk, tudi po Bertini zaslugi jih je trenutno že 75. »Trudila sem se, da nisem zgolj pobirala članarine, ampak sem vsaki bodoči članici temeljito razložila o sami bolezni, o delovanju društva,« pojasni Berta in doda, da so začetki izvirali »iz lastnih izkušenj in lastnih financ«. Berta je bila vse od nastanka v izvršnem odboru društva, danes pa je članica nadzornega odbora. Zdi se ji, da so bolniki vse bolj osveščeni. »Povsod je mogoče o tem kaj prebrati, bolniki se tudi veliko pogovarjamo med seboj. Zagotovo je bolje, kot je bilo včasih. Zdi pa se mi, da zdravniki malo premalo dajo na to bolezen, pa še pregledi so samoplačniški in marsikateri upokojenki z nizko pokojnino to predstavlja previsok strošek,« meni Berta. Ob koncu najinega pogovora pa je bralkam in bralcem Sončnice položila na srce, naj se pogovarjajo med sabo o bolezni, se poslušajo, redno hodijo na preglede, naj bodo po svojih zmožnostih aktivni, saj samo zdravila ne pomagajo. »Pa malo dobre volje, ki veliko velja!« še doda.
Nataša Bucik Ozebek