Pri Andreji Šoster smo se oglasili v Kostanjevici na Krki, edinem in najmanjšem slovenskem mestecu na otoku. Andreja je upokojena učiteljica fizike in tehničnega pouka, ki se ukvarja z vsem mogočim, Društvu za preprečevanje osteoporoze Posavje pa se je pridružila, še preden je na merjenju kostne gostote izvedela (kakopak prepričana v nasprotno), da ima osteoporozo. Andreja pa ni kar tako – v dolenjske Benetke, kot pogosto pravijo Kostanjevici, je prišla iz Brestanice oziroma Presladola na štajerski strani Posavja in je ponosna teta našega zlatega olimpijca Primoža Kozmusa.
Z možem, ki izvira iz Slovenske Bistrice, sta se ustalila v Kostanjevici, kjer sta dobila prvo službo in tukaj tudi ostala. Pred tremi leti se je po več težkih življenjskih preizkušnjah, ki so vplivale na njeno duševno in telesno zdravje, upokojila. »Kar eno leto sem potrebovala, da sem se privadila na to,« pravi Andreja. »Na terasi sem sedela in gledala, če gredo otroci v šolo, in pogrešala vsakega, ki ga ni bilo mimo,« se spominja. »Potem pa mi je ravno Društvo za preprečevanje osteoporoze Posavje pomagalo, da sem se pobrala. Manjkalo mi je družbe,« pravi. Že prej je bila aktivna tudi pri Rdečem križu in v Aktivu kmečkih žena, pisala je skeče. »K upokojencem pa se še nisem vpisala. Ne vem, če je varno, sedaj sta na izletih že dva upokojenca umrla,« se pošali.
»K društvu me je privabila prijateljica. Takoj sem se vživela v družbo teh deklet, hkrati pa niti malo nisem mislila, da imam osteoporozo. Vseh obveznosti – kopanja, telovadbe in pohodov – pa se je s časom nabralo toliko, da sem prijateljici omenila, da bom šla na merjenje kostne gostote in če nimam osteoporoze, bom prenehala z dejavnostmi,« pripoveduje Andreja. »Kaj,« je rekla, »a ti to resno misliš?« »No ja, malo se šalim, ampak res imam malo preveč aktivnosti.« Na društvenih dnevih zdravja v Strunjanu se je odločila za meritev, sicer še vedno prepričana, da osteoporoze nima, in glej ga zlomka, doživela je pravi šok, ko ji je zdravnica povedala, da ima že kar precej načete kosti v kolku, križu in v sedmem vretencu. »Vseeno se bolezni nisem ustrašila, saj sem o njej že prej veliko slišala in vedela. V društvu sem ostala, povratka ni bilo. Ah, pa saj veste, da bi vseeno ostala, bi pa res kdaj kakšen pohod z lažjim srcem izpustila,« doda dobrovoljno.
Sedaj jemlje tablete fosavance enkrat na teden in čez slabo leto čaka na prve izvide, ki bodo pokazali, kako uspešno je zdravljenje. »Če je človek srečen, ne more biti bolan,« pove modrost, pri zdravljenju pa je prepričana, da zdravila niso vse, temveč se mora človek sam vzeti v roke.
V družbi »osteoporoznic« uživa. »Vesela sem, da sem zraven. Najbolj pa uživam, ko gremo skupaj na morje.« Ob ponedeljkih enkrat ali dvakrat na mesec skupaj s Šentjernejčankami hodijo na pohode po okolici. Sodeč po smehu, je to vsakič prava dogodivščina. »Vedno ena od članic organizira pohod oziroma predlaga smer. Zaželeno je, da se gibljemo v bližini kakšnega vikenda ali vinograda. Ponavadi se nas zbere tam od 11 do 13,« pravi smeje Andreja. »Tudi jaz grem rada z njimi, so taka prijetna, smejoča skupina,« doda tajnica društva Ida Križanec, ko se pogovarjamo o njihovih ponedeljkovih izletih.
Ravno dopoldne pred našim obiskom je Andreja prejela pismo društva, naj si na hišnem koledarju označi datume predavanj, skupščine, sestanka upravnega odbora in spomladanskih dnevov zdravja v Topolšici. »Ker je bilo besedila kar nekaj (v društvu »šparajo« in več obvestil spravijo na en kos papirja) saj je na koncu strani pisalo še OBRNI, sem nazadnje že pozabila na priporočilo, da si naj datume označim na koledarju,« spet v smehu prizna Andreja. Je pa kuverto z vabilom skrbno spravila v kuhinjsko omarico. Čeprav ima veliko dela (rada vrtnari, ob vikendih hodi z možem obdelovat in ogledovat vinograd v Presladol, kjer pridelujeta cviček, obiskuje predavanja o zeliščih na univerzi za tretje življenjsko obdobje), verjamemo, da bo vseeno našla čas tudi za številne »protiosteoporozne« dejavnosti.
Nataša Ozebek