Za srečo je potrebno le malo drobnih reči,
le nekaj prijaznih besedi
in že srce se v tebi veseli …
Takole je svoje misli strnila bolnica z osteoporozo Milica Končar Pukl, ki jo tokrat predstavljamo v rubriki Življenje z osteoprozo. Verzi za 78-letno Ljubljančanko zagotovo držijo, saj se najbolj razveseli prijaznih besed ali obiska, rada poklepeta z mimoidočimi in uživa na svojem malem vrtičku.
Milica je za diagnozo osteoporoze izvedela leta 2001, ko je bila stara 71 let. »Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je moj mož resno zbolel. Sama sem ga negovala in zraven skrbela še za vrt, hišo in gospodinjstvo. Zase res nisem imela časa, zato tudi nasveta zdravnice, naj si grem izmerit mineralno kostno gostoto, nisem poslušala,« pravi. V ambulanto se je odpravila takoj po smrti moža. »Rezultati so bili zaskrbljujoči, osteoporoza je že zelo napredovala,« se spominja. Zdravnica Maja Živec Kozlevčar ji je takoj predpisala tablete alendronata fosamax, ki jih je jemala pet let in pol, lani pa ji je osebna zdravnica priporočila tablete bonviva, ki jih jemljemo enkrat na mesec. Končar Puklova je nad novostjo navdušena: »S fosamaxom razen na začetku, ko sem se morala navaditi na vsakodnevno jemanje tablet, nisem imela težav, nad tabletami bonviva pa sem naravnost navdušena. Ustreza mi, ker tableto vzamem le enkrat mesečno, poleg tega me je pritegnila lično oblikovana embalaža. Vesela sem tudi, ker tablete name nimajo nobenih stranskih učinkov,“ še dodaja. Tableto vzame vsakega 20. v mesecu. Mi smo jo obiskali ravno na ta dan. Na vseh koledarjih je bilo na tem datumu z velikimi črkami napisano bonviva, listka s sporočilom sta visela tudi na hladilniku in ob telefonu.
Z boleznijo se je spoprijela odgovorno in z vso zavzetostjo, zato ji težko rečemo bolnica, saj njena lica žarijo veselo in zdravo. Takoj po odkritju osteoporoze se je vpisala v Društvo bolnikov z osteoporozo Ljubljana in na telovadbo na Poljanah. »Na začetku sem imela precej težav in zadreg, saj se nikoli nisem ukvarjala s športom,« pripoveduje in dodaja, da kljub temu ni nikoli obupala, predvsem pa vztraja zaradi fizioterapevtov, ki vodijo telovadbo. »To so tako srčni in prijazni ljudje. Zaradi njih telovadbo redno obiskujem, lani sem jo izpustila le dvakrat, ko sem imela zdravnika. Še sedaj vem vsa njihova imena: Danijel, Katja, Milena, Manca, Rozalija …« Lani se je udeležila tečaja nordijske hoje in se tudi pri – 10 stopinjah Celzija s palicami odpravila na Rožnik. Vsako jutro telovadi, za zdravo prehrano pa skrbi kar njen domači vrtiček. Prisega na delo, pravi, „da delo rešuje vse težave in stiske.“ Ker živi sama, si dneve krajša tudi s pisanjem pesmi. Nekatere so že bile objavljene v prejšnjih številkah Sončnice, tokrat pa objavljamo še dve.