Naše kosti niso mrtva struktura, temveč živo tkivo, ki se vse življenje nenehno spreminja in obnavlja. Telesu zagotavljajo oporo, omogočajo gibanje ter ščitijo notranje organe. Ker se kostno tkivo stalno razgrajuje in na novo gradi, se celoten skelet postopoma obnavlja skozi vse življenje. Ta proces imenujemo osteogeneza.

Kosti sestavlja beljakovinsko ogrodje, v katerega se nalagata kalcij in fosfat, minerala, ki kostem zagotavljata trdnost in odpornost. Za obnovo kostnega tkiva skrbijo različne kostne celice. Osteoblasti gradijo novo kost, osteociti vzdržujejo kostno tkivo in uravnavajo njegovo presnovo, osteoklasti pa razgrajujejo staro kost. Na mestih, kjer osteoklasti odstranijo staro kostnino, osteoblasti zgradijo novo. Na ta način se v približno desetih letih obnovi celoten skelet.

Najpomembnejše obdobje za razvoj močnih in zdravih kosti sta otroštvo in mladostništvo. Takrat so osteoblasti dejavnejši od osteoklastov, zato se nova kost tvori hitreje, kot se stara razgrajuje. V tem času je še posebej pomembno, da otroci in mladostniki zaužijejo dovolj kalcija, vitamina D in beljakovin ter da so redno telesno dejavni.

Med 20. in 30. letom starosti kosti dosežejo največjo kostno maso. Takrat so najmočnejše in najbolj odporne proti obremenitvam. Tudi po tem obdobju se kostno tkivo še naprej obnavlja, vendar začne tvorba nove kosti postopoma zaostajati za njeno razgradnjo. Posledično se kostna masa počasi zmanjšuje.

Pri moških ta proces poteka razmeroma enakomerno, pri ženskah pa se izguba kosti izrazito pospeši v prvih letih po menopavzi zaradi zmanjšanega delovanja estrogenov. Zaradi tega so ženske po menopavzi bolj izpostavljene tveganju za osteoporozo.

Določena izguba kostne mase je torej normalen in pričakovan proces staranja, težava pa se pojavi, ko je kostna masa toliko zmanjšana, da postanejo kosti krhke in porozne, tveganje za zlome pa pomembno povečano. Takrat to postane bolezensko stanje in takrat govorimo o osteoporozi. 

Bolezen je stara toliko kot človeštvo, mučila je že stare Egipčane. Medicina jo pozna že več kot 200 let, prvi pa jo je slikovito opisal Fuller Albright leta 1940 kot »premalo kosti v kosti«.

Osteoporoza je bolezen poroznih in krhkih kosti, ki se lahko zlomijo že ob čisto nedolžnem padcu, nenadnem gibu ali dvigu manjšega bremena. Zato niso redki primeri, ko si starejša oseba zlomi vretence med sklanjanjem, da bi dvignila vnučka, ali pa pride do zloma reber že ob močnejšem objemu.

Ker osteoporoza dolgo ne povzroča značilnih težav, jo pogosto imenujemo tudi »tiha bolezen«. Razvija se postopoma in brez opozorilnih znakov, zato številni ljudje ne vedo, da imajo zmanjšano kostno gostoto, dokler ne utrpijo prvega zloma. Ob postavitvi diagnoze je bolezen pogosto že napredovala.

Najresnejša posledica osteoporoze so zlomi, ki lahko močno vplivajo na kakovost življenja, povzročijo bolečino, invalidnost in izgubo samostojnosti. Po podatkih Mednarodne fundacije za osteoporozo se zaradi zaradi osteoporoze zlomi po svetu vsako sekundo zlomi ena kost. V Sloveniji je bilo leta 2019 100.000 bolnic in 25.000 bolnikov z osteoporozo, kar je 5,4 odstotka vseh prebivalcev. S staranjem prebivalstva se bodo te številke še povečevale.

Statistika kaže, da vsaka tretja ženska in vsak peti moški, starejši od 50 let, zaradi osteoporoze utrpita zlom kosti. Ženske, starejše od 45 let, preživijo več časa v bolnišnici zaradi osteoporoznih zlomov kot zaradi drugih bolezni, kot so srčni infarkt, rak ali sladkorna bolezen. Tveganje za smrt zaradi zapletov po zlomu kolka je pri ženskah primerljivo tveganju za smrt zaradi raka dojke, medtem ko imajo moški večjo verjetnost za osteoporozni zlom kot za razvoj raka prostate. 

Z osteoporozo so najpogosteje povezani zlomi kolka, vretenc in zapestja. Med njimi je najtežji zlom kolka, saj pogosto povzroči dolgotrajno bolečino, zmanjšano gibljivost in izgubo samostojnosti. Mnogi bolniki po takšnem zlomu pri vsakodnevnih opravilih potrebujejo pomoč svojcev ali drugih oskrbovalcev, zato posledice bolezni pogosto občuti celotna družina.  

Dobra novica je, da zgodnje odkrivanje osteoporoze bistveno poveča možnosti za uspešno zdravljenje in preprečevanje prihodnjih zlomov. Zato bolečin v hrbtu, zmanjševanja telesne višine ali zlomov po manjših poškodbah ne smemo pripisovati zgolj staranju ali nerodnosti. O teh težavah se je smiselno pogovoriti z osebnim zdravnikom, saj je po prvem osteoporoznem zlomu tveganje za naslednje zlome občutno večje. Z zgodnjo diagnozo, ustreznim zdravljenjem in zdravim življenjskim slogom lahko pomembno zmanjšamo tveganje za prihodnje zlome ter ohranimo kakovost življenja tudi v poznejših letih.

Čeprav vseh vzrokov za nastanek osteoporoze še ne poznamo, je znanih več  dejavnikov, ki pomembno povečujejo tveganje za njen razvoj. Poznavanje teh dejavnikov omogoča pravočasno ukrepanje in učinkovitejše preprečevanje bolezni.

Ženske so za razvoj osteoporoze bolj dovzetne kot moški. Po menopavzi namreč pride do izrazitega upada estrogena, hormona, ki pomembno prispeva k ohranjanju kostne mase. Zaradi tega se izguba kostne gostote pri ženskah začne prej in poteka hitreje.

Tveganje za osteoporozo narašča s starostjo. Sčasoma se kostna gostota zmanjšuje, kosti pa postajajo vse bolj krhke in dovzetne za zlome.

Nizek indeks telesne mase (ITM pod 19) je pomemben dejavnik tveganja. Pogosto je povezan tudi z nezadostnim vnosom hranil, ključnih za zdravje kosti, kot so kalcij, beljakovine in vitamin D.

Če so starši ali bližnji sorodniki imeli osteoporozo ali utrpeli osteoporozni zlom, zlasti zlom kolka, je tveganje za razvoj bolezni in zlomov večje tudi pri njihovih potomcih.

Ženske, ki so v menopavzo vstopile pred 45. letom starosti ali so jim bili odstranjeni jajčniki, imajo povečano tveganje za izgubo kostne mase. Z zmanjšanjem ravni estrogena se namreč pospeši razgradnja kostnega tkiva.

Prehrana z nizko vsebnostjo kalcija, vitamina D in beljakovin ne zagotavlja optimalnih pogojev za ohranjanje zdravih kosti. Tudi motnje hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija, lahko vodijo v izrazito izgubo kostne gostote.

Redno gibanje je nujno za ohranjanje kostne in mišične mase. Dolgotrajna telesna nedejavnost ali vezanost na posteljo pospešujeta izgubo kostnine in mišične moči. Posledično se poveča tudi tveganje za padce in zlome.

Kajenje in pretirano uživanje alkoholnih pijač dokazano škodujeta zdravju kosti. Kajenje za 1,8-krat poveča tveganje za zlom kolka, prekomerno uživanje alkohola (več kot dve enoti alkohola na dan) pa prinaša 40 odstotkov večje tveganje za osteoporozni zlom v primerjavi s tistimi, ki uživajo alkohol v zmernih količinah ali ga sploh ne uživajo.

Določena zdravila lahko ob dolgotrajni uporabi zmanjšujejo kostno gostoto in povečujejo tveganje za zlome. Mednje sodijo predvsem glukokortikoidi, ki se uporabljajo pri zdravljenju artritisa, astme in kroničnih vnetnih bolezni. Tveganje se poveča predvsem pri dolgotrajnem zdravljenju z višjimi odmerki. Na zdravje kosti lahko vplivajo tudi nekatera zdravila za zdravljenje bolezni ščitnice, epilepsije, raka prostate in raka dojke, imunosupresivi ter nekateri antipsihotiki. Če jemljete katero od teh zdravil, se o vplivu na zdravje kosti posvetujte s svojim zdravnikom.

Pri osebah, ki so že utrpele osteoporozni zlom, je tveganje za naslednji zlom bistveno večje kot pri tistih, ki zloma še niso imele. Zato je zgodnje odkrivanje in zdravljenje osteoporoze še posebej pomembno.

Osteoporoza se lahko razvije tudi kot posledica drugih bolezni. V takih primerih govorimo o sekundarni osteoporozi, pri kateri je zmanjšana kostna gostota posledica osnovnega zdravstvenega stanja.
Med bolezni, ki lahko povečajo tveganje za osteoporozo, sodijo:
⭐️ revmatoidni artritis 
⭐️ kronične vnetne črevesne bolezni 
⭐️ kronično vnetje ledvic 
⭐️ endokrine bolezni (Cushingov sindrom, diabetes, hiperparatiroidizem) 
⭐️ okužba z virusom HIV 
⭐️ nekatera hematološka obolenja 
⭐️ nekatere maligne bolezni, zlasti rak prostate in rak dojke 
⭐️ hipogonadizem 

V primeru sekundarne osteoporoze je poleg zdravljenja osteoporoze ključno tudi učinkovito zdravljenje osnovne bolezni. Le celostni pristop lahko dolgoročno izboljša kostno gostoto in zmanjša tveganje za zlome.

Na nekatere dejavnike, ki vplivajo na izgubo kostne mase, ne moremo vplivati. Mednje sodijo dednost, spol, menopavza in nekatere kronične bolezni. Kljub temu lahko z zdravim življenjskim slogom pomembno upočasnimo izgubo kostne gostote ter zmanjšamo tveganje za osteoporozo in z njo povezane zlome.

Za zdrave kosti lahko največ naredimo že v otroštvu in mladostništvu, ko se kostna masa intenzivno gradi. Višjo kostno gostoto kot dosežemo v mladih letih, večjo »kostno zalogo« imamo za poznejša življenjska obdobja, ko začne kostna masa naravno upadati. Zato je v obdobju rasti še posebej pomembno, da otroci in mladostniki zaužijejo dovolj kalcija, vitamina D in beljakovin ter so redno telesno dejavni. 

Skrb za zdravje kosti pa se ne konča z odraslostjo. Glede na velike težave in neprijetne posledice osteoporoze ni nikoli ni prepozno, da jih pričnete varovati. Ustavite osteoporozo, preden ona ustavi vas. Tudi v poznejših letih je pomembno vzdrževati zdrav življenjski slog, ki vključuje redno telesno dejavnost, zlasti vaje za krepitev mišic in ravnotežja, uravnoteženo prehrano z zadostnim vnosom kalcija, beljakovin in vitamina D ter izogibanje škodljivim navadam, kot sta kajenje in čezmerno uživanje alkohola. Potrebe po vitaminu D lahko zagotovimo z varno in redno izpostavljenostjo soncu oziroma z njegovim nadomeščanjem. Raziskave namreč kažejo, da imamo prebivalci Slovenije hudo pomanjkanje vitamina D.

Pri osebah z večjim tveganjem za osteoporozne zlome pa zgolj zdrav življenjski slog pogosto ni dovolj. V takšnih primerih zdravniki priporočajo zdravljenje z zdravili, ki zmanjšujejo razgradnjo kostnega tkiva ali spodbujajo nastajanje nove kosti.

Pri oceni tveganja za osteoporozni zlom si zdravniki pomagajo z orodjem FRAX, ki na podlagi starosti, spola in drugih dejavnikov tveganja izračuna verjetnost, da bo posameznik v naslednjih desetih letih utrpel osteoporozni zlom. Na podlagi izračuna tveganja ter drugih kliničnih podatkov se zdravnik po potrebi odloči za meritev mineralne kostne gostote.

Najzanesljivejša metoda za ugotavljanje kostne gostote je meritev z metodo DXA (dvoenergijska rentgenska absorpciometrija). Preiskava se izvaja s posebnim aparatom – denzitometrom, ki uporablja zelo nizke odmerke rentgenskih žarkov. Izpostavljenost sevanju je pri tej preiskavi kar deset- do petnajstkrat manjša kot pri običajnem rentgenskem slikanju pljuč, zato velja za varno in zanesljivo metodo. Hkrati omogoča odkrivanje že manjših izgub kostne mase, še preden pride do prvega zloma.

Meritev je neboleča, traja le nekaj minut in ne zahteva posebne priprave.

Z denzitometrijo lahko osteoporozo odkrijemo že v zgodnji fazi, še preden se pojavijo zlomi. Poleg postavitve diagnoze omogoča tudi spremljanje sprememb kostne gostote skozi čas ter oceno uspešnosti zdravljenja.
V Sloveniji meritev DXA trenutno ni vključena med preventivne presejalne programe za celotno populacijo, zato je v številnih primerih samoplačniška. Na pregled se je mogoče naročiti tudi brez napotnice. Priporočljivo je, da izvid nato pokažete svojemu osebnemu zdravniku, ki bo ocenil vaše tveganje za zlome in se z vami pogovoril o morebitnih preventivnih ukrepih ali zdravljenju.

Za oceno zdravja kosti se včasih uporablja tudi ultrazvočna meritev petnice. Gre za preprosto in dostopno metodo, ki lahko opozori na povečano tveganje za osteoporozo, vendar ne predstavlja enakovrednega nadomestila za meritev kostne gostote z metodo DXA.
Če ultrazvočna preiskava pokaže sum na zmanjšano kostno gostoto, je za potrditev diagnoze nujna dodatna preiskava z denzitometrom. Na podlagi ultrazvočne meritve petnice diagnoze osteoporoze ni mogoče zanesljivo postaviti, prav tako se na podlagi takšnega izvida ne sme začeti zdravljenje.

O merjenju mineralne kostne gostote je smiselno razmisliti, če na katero od spodnjih vprašanj odgovorite pritrdilno:
1. Ste v menopavzo vstopili pred 45. letom starosti ali je menstruacija izostala za več kot eno leto?
2. Se z glukokortikoidi zdravite že več kot tri mesece?
3. Imate nizko telesno težo (manj kot 60 kg)?
4. Je kdo od vaših staršev ali bližnjih sorodnikov utrpel zlom kolka ob manjši poškodbi?
5. Imate bolezen, ki je povezana z zmanjšano kostno gostoto ali osteoporozo, na primer revmatoidni artritis, kronično vnetno črevesno bolezen, kronično ledvično bolezen, sladkorno bolezen, Cushingov sindrom, raka dojke ali raka prostate?
6. Ste že utrpeli zlom po manjšem padcu ali poškodbi?
7. So vam pri rentgenskem slikanju hrbtenice ugotovili zlom vretenca ali posumili na zmanjšano kostno gostoto?
8. Ste se od mladosti opazno znižali ali se vam je drža izrazito sključila?
Če ste na eno ali več vprašanj odgovorili pritrdilno, se o meritvi kostne gostote posvetujte s svojim osebnim zdravnikom. Zgodnje odkrivanje osteoporoze omogoča pravočasno ukrepanje in bistveno zmanjša tveganje za prihodnje zlome.

V preteklosti je osteoporoza pogosto veljala za nekakšno »kozmetično bolezen« ali neizogibno spremljevalko staranja, njeno zdravljenje pa za nepotreben strošek. Danes vemo, da takšno razumevanje bolezni ne drži. Osteoporoza je resna kronična bolezen, ki lahko pomembno poslabša kakovost življenja, zmanjša samostojnost posameznika in v najhujših primerih celo skrajša življenjsko dobo.

Posamezniki, ki utrpijo osteoporozni zlom, se pogosto soočajo z dolgotrajnimi bolečinami, omejeno gibljivostjo in povečano odvisnostjo od pomoči svojcev ali zdravstvenih služb. Posledice bolezni zato ne prizadenejo le bolnika, temveč pogosto tudi njegovo družino in širše socialno okolje.

Najhujša neposredna posledica osteoporoze so zlomi, ki lahko povzročijo številne zdravstvene zaplete. Osteoporozne zlome običajno delimo na vretenčne in nevretenčne. Pri prvih ne gre zgolj za zmanjšanje telesne višine in nastanek značilne sključene drže oziroma grbe. Zaradi sprememb v obliki hrbtenice lahko pride tudi do prebavnih težav, refluksa, stresne urinske inkontinence, oteženega dihanja in občutka napihnjenosti trebuha, saj se zaradi posedanja hrbtenice zmanjša prostor v prsnem in trebušnem delu telesa.

Tudi nevretenčni zlomi imajo lahko pomembne dolgoročne posledice. Po zlomu zapestja ali drugih okončin na primer rehabilitacija ni vedno popolna, zato lahko ostanejo trajne omejitve gibljivosti in zmanjšana sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil.

Naše kosti niso mrtva struktura, temveč živo tkivo, ki se vse življenje nenehno spreminja in obnavlja. Telesu zagotavljajo oporo, omogočajo gibanje ter ščitijo notranje organe. Ker se kostno tkivo stalno razgrajuje in na novo gradi, se celoten skelet postopoma obnavlja skozi vse življenje. Ta proces imenujemo osteogeneza.

Med vsemi osteoporoznimi zlomi ima najhujše posledice zlom kolka. Gre za poškodbo, ki pogosto povzroči dolgotrajno izgubo samostojnosti in pomembno poveča tveganje za smrt. Po podatkih strokovnih raziskav zlom kolka po 50. letu starosti utrpi približno vsaka peta ženska. Zaradi zapletov, povezanih z zdravljenjem in okrevanjem, v prvem mesecu po zlomu umre pomemben delež bolnikov (5 do 25 odstotkov). Tudi med preživelimi okrevanje pogosto ni popolno. Le del bolnikov ponovno doseže raven samostojnosti, ki so jo imeli pred poškodbo, približno tretjina pa jih po zlomu kolka pri vsakodnevnih opravilih trajno potrebuje pomoč druge osebe.

Osteoporoza ne predstavlja bremena le za posameznika, temveč tudi za zdravstveni in socialni sistem. Stroški zdravljenja osteoporoznih zlomov vključujejo akutno bolnišnično oskrbo, operativne posege, rehabilitacijo, fizioterapijo, dolgotrajno oskrbo ter zdravljenje z zdravili.

V Sloveniji so se skupni stroški obravnave osteoporoznih zlomov med letoma 2010 in 2019 povečali z 56 na 95 milijonov evrov, kar predstavlja 71-odstotno rast. Leta 2019 je bilo za zdravljenje in akutno oskrbo zlomov porabljenih približno 60 milijonov evrov, za rehabilitacijo in dolgotrajno oskrbo skoraj 27 milijonov evrov, za zdravila za zdravljenje osteoporoze pa približno 8 milijonov evrov.